Predstavitev- citrarka Tanja Lončar
(predstavitveno besedilo glasbeno ustvarjalnega delovanja)
Sem Tanja Lončar, citrarka in vokalistka, ki na edinstven način prepletam tradicijo citer s
sodobno pop glasbo. Svoj glasbeni izraz oblikujem skozi priredbe za citre in vokal v pop
preobleki. Zdaj pa stopam korak dlje – s svojo prvo skladbo Poti Aleksandrink, kjer nežnost
citer združujem s sodobno pop interpretacijo v močno čustveno zgodbo.
Moja glasbena pot se je začela pri sedmih letih v Glasbeni šoli Velenje. Kot citrarka in pevka
sem skozi leta nastopala na številnih dogodkih – od intimnih poročnih obredov, slavnostnih
proslav do izvedenih več samostojnih koncertov. Nastopila sem pred več televizijskimi in
radijskimi mikrofoni ter med drugim postala polfinalistka šova Slovenija ima talent. Tekom
izobraževanja sem prejela dve zlati in dve srebrni plaketi na državnih citrarskih tekmovanjih
ter posebno nagrado za muzikalnost in prvo mesto v kategoriji mlajših citrarjev na
mednarodnem tekmovanju v Münchnu.
Čeprav sem kot majhna citrarka sanjala, da bom nekoč akademska glasbenica, me je življenje
pripeljalo na popolnoma drugačno pot. Kaj počnem zasebno? Sem športna osebna trenerka,
po izobrazbi pa molekulska in funkcionalna biologinja. Danes pa kot samostojna glasbenica
raziskujem nove glasbene poti in dokazujem, da lahko citre v sodobni preobleki nagovorijo
široko občinstvo. Z veseljem delim svojo glasbo z vami.
ODGOVORI: MMS 2025 TANJA LONČAR (Poti Aleksandrink)
- Kateri vonj, barva ali spomin se vam najprej prikrade v misli, ko besede nanesejo na Melodije
morja in sonca?
Vroči poletni dnevi, sonce, morje, sol na koži, poletne melodije, katerih refren se ti kar sam
zapoje – pa naj bo to ob večernem sprehodu ob morju ali pa preprosto, ko se nenadoma
prikrade v misli. - Kaj vam pomeni nastopiti na našem edinem poletnem festivalu, ki ima res dolgo glasbeno
zgodovino?
Res sem zelo hvaležna in polna pričakovanj. Še posebej zato, ker stopam na festivalski oder
s svojo prvo pesmijo. In seveda to, da jo bom lahko premierno izvedla v živo skupaj s
festivalskim bendom-pred tolikšno publiko-ah nepredstavljivo! Definitivno pa sem vesela,
da bom del takšnega festivala s tradicijo in predvsem del festivala polnega pozitive,
nasmehov, prijetnih melodij in sproščenosti. - Se spomnite, kako ste kot otrok ali najstnik spremljali MMS? Ste bili tisti, ki je z družino sedel
pred televizijo in si mrmral pesmi še dolgo po koncu festivala?
Definitivno se spomnem. Bila sem tista majhna citrarka in pevka, ki je občudovala vse
nastopajoče, ki tako samozavestno predstavljajo pesmi, pojejo pod žarometi, kako so lepo
urejeni, kako vsi uživajo na odru in navdušijo publiko…lepi spomini in upam, da bo tudi moj
nastop ostal v spominu. - Če bi morali izbrati eno pesem iz zgodovine MMS, ki vam je še danes pri srcu … katera bi to
bila in zakaj prav ta?
Zelo težko izberem samo eno pesem. Čisto vsaka nosi svoj značaj, sporočilo in
temperament, ki mi v danem trenutku ustreza, tako da si velikokrat zavrtim več pesmi, ki
so bile del zgodovine MMS. - Ko ta trenutek zaprete oči in si predstavljate vaš nastop v Avditoriju Portorož … kako izgleda?
Največ, kar si želim, je, da ko odpojem zadnji ton in položim roko na citre, sama sebi v
mislih rečem: »Tanja, uspelo ti je! Pesem si zapela tako, kot si si zamislila – zdaj si jo
predala naprej poslušalcem.« To je tisti trenutek, ki ga resnično želim občutiti na
festivalskem odru. - Kako pa potekajo priprave na vaš nastop, torej od izvedbe pesmi, vaj do končne odrske
izvedbe ter seveda izbire oblek?
Priprave so precej intenzivne – misli mi dnevno bežijo k festivalu: kaj še moram urediti,
vaditi, doreči … Želim si biti čim bolj pripravljena na nastop, čeprav vem, da na vse ne
moreš vplivati. A zaupam, da bo na finalnem večeru vse tako, kot mora biti. Vadim, vadim,
vadim … in verjamem!
Kar se tiče izbora oblačil –Boste videli kmalu. �� - Če bi morali opisati vašo pesem z enim samim poletnim trenutkom – bi to bil jutranji skok v
morje, romantični sončni zahod v zalivu, sladoled, ki se topi po roki ali kaj drugega?
To bi bil trenutek, ko sediš na prodnati plaži in zreš v odprto morje … ali ko najdeš sredi
morja plavajočo stekleničko s sporočilom. Odpreš jo, prebereš in sporočilo ti razkrije … (kaj,
pa izveste v naslednjem odgovoru). �� - Pa vendarle, da spoznamo vašo pesem … o čem govori ter želite z njo povedati občinstvu?
Gre za zgodbo med upanjem in pogumom. Med slovesom in pričakovanjem. Med
hrepenenjem in ljubeznijo. To so čustva, ki jih pesem nosi. Gre za Poti Aleksandrink
današnjega časa. - Melodije morja in sonca so festival z dušo. Kje v vaši pesmi začutite ‘dušo’? Morda v besedilu,
melodiji, refrenu ali …?
Duša pesmi je v celotnem kompletu – v besedilu, glasbi in aranžmaju. Posebnost pa je tudi
v tem, da so me ravno »Poti Aleksandrink« glasbeno povezale z avtorji te pesmi, ki so člani
znanih slovenskih rock skupin. Res sem hvaležna, da smo skupaj v pesmi Poti Aleksandrink,
združili nežnost citer s sodobno pop interpretacijo, v močno čustveno zgodbo. - Kaj bi si želeli, da občinstvo začuti ali odnese s seboj po vašem nastopu? Pripravljate kaj
posebnega za ta večer?
“Naj bodo poti, po katerih gremo – kot Poti Aleksandrink – drzne, iskrene in polne upanja.”
Da bi bili preprosto – pozitivno presenečeni. Posebnost bo že v tem, da bo pesem izvedena
s citrami, kar je nekaj novega, saj ni ravno običajno za tak festival. A to sem jaz – to je moj
glasbeni podpis.
- Če bi morali zamenjali vlogo in bi vi sedeli na stolu strokovne komisije … na kaj bi bili najbolj
pozorni?
Pozorna bi bila na iskrenost in energijo nastopajočih, medtem ko izvajajo pesem. Tehnična
dovršenost je seveda zelo pomembna, a tista pesem oz. celoten komplet, ki nekaj v tebi
premakne, jo z zanimanjem poslušaš do konca, te »posrka vase«– to si zapomniš in občutiš
od izvajalca. Temu bi posvetila pozornost. - Ko bo vse mimo – festival, intervjuji, aplavzi, evforija – kaj bo tista ena stvar, ki si jo boste
zares zapomnili? In kaj bi si želeli, da si zapomnijo vsi ostali, torej gledalci in poslušalci?
Poleg vsega, mi največ pomeni, da bo to korak naprej na moji glasbeni poti. V prvi vrsti s
prvo avtorsko pesmijo, in seveda to, da je ravno prva samostojna pesem dobila priložnost
premierno zazveneti na festivalskem odru. Hvaležna sem avtorjem pesmi in verjamem, da
po Poteh Aleksandrink, naša skupna pot ne bo končana! . Za občinstvo pa si želim, da si
zapomnijo občutek – četudi ne vseh besed. Občutek, da jih je pesem presenetila,
predstavila nekaj novega, jim zlezla pod kožo, ganila, mogoče celo očarala…in da jo bodo
prepevali z menoj … ali si jo mrmrali ob večernem sprehodu ob morju.
AGENCIJA PLUS
