Ko otrok zapre vrata, starš občuti izgubo kontrole in v njem se prebudi nemoč: kako ponovno
vzpostaviti stik z otrokom v obdobju najstništva
– iz in o novi knjigi z naslovom: Za starše najstnikov, avtorice dr. Lucije Čevnik
Najstništvo je obdobje velikih sprememb, tako za otroka kot za starše. Še nedolgo nazaj smo imeli
občutek, da je bil naš otrok „pravi srček”, dostopen, sodelujoč in odprt. Znal nam je prisluhniti, upošteval
je naše meje ter z nami deliti svoje izkušnje. Nato pa se skoraj čez noč nekaj spremeni: vrata se začnejo
zapirati, odgovori postajajo kratki in osorni, v hiši se pojavljajo izbruhi jeze, naporna tišina, ki jo preveva
aroganca in otrokova nedostopnost. Starši se znajdemo v prostoru, ki ga ne poznamo. Osupli,
prestrašeni, nemočni, jezni, s hromečim občutkom, da izgubljamo kontrolo nad lastnim otrokom.
Naenkrat se zdi, da vsi naši dosedanji vzgojni pristopi ne delujejo več. In največkrat tudi res ne!
Kot mama in kot dolgoletna spremljevalka staršev mladostnikov sem se večkrat srečala z občutkom
nemoči, ki ga opisujejo starši. Mnogi priznajo, da jih najstništvo njihovega otroka preseneti. Pa ne zato,
ker ne bi vedeli, da se bomo s tem morali enkrat soočiti, temveč zato, ker nas nihče ne nauči, kako skozi
to obdobje dejansko iti. Vrženi smo v novo situacijo, ki jo skušamo razumeti in obvladati na podlagi
lastnih izkušenj iz otroštva, z intuicijo in z željo, da bi za svojega otroka naredili najbolje, kot zmoremo in
znamo.
Vendar ravno v obdobju najstništva pogosto ugotovimo, da “najboljše”, kot ga razumemo mi, ni nujno
tudi najbolj učinkovito, niti najbolje za otroka.. Starši pogosto opisujejo prizor, ko že dvajsetič ponovijo
isto navodilo: »Kolikokrat sem ti že rekla!« ali »Zakaj me nikoli ne poslušaš?« Ob tem se v njih kopiči
frustracija, občutek, da izgubljajo nadzor in da bo otrok zaradi neupoštevanja dobronamernih starševih
navodil in svaril, pristal najmanj „pod mostom, na cesti ali v zaporu”! Ta izguba kontrole je za starše zelo
strašljiva. Zdi se, kot da izgubljajo vpliv ne le nad otrokovim vedenjem, ampak tudi na njegovo
prihodnostjo in srečo.
A prav v tem trenutku se skriva pomembno spoznanje. Če določeni pristopi ne delujejo, potem jih je
potrebno spremeniti oz. zamenjati z boljšimi. Če vedno reagiramo na enak način, ne moremo pričakovati
drugačnega rezultata. To ne pomeni, da smo slabi starši, ampak naznanja, da je napočil čas za
spremembo perspektive, za drugačen pristop.
Stik kot temelj odnosa
Najpomembnejše spoznanje, ki sem ga dobila skozi delo s starši in mladostniki, je zelo preprosto: brez
stika – ni vpliva. Če med staršem in otrokom ni čustvene povezanosti, vsaka kritika, vsaka vzgojna
intervencija ali dobronameren nasvet, naleti na odpor. In to je dejstvo!
Najstnik, ki se ne počuti slišanega, videnega ali razumljenega, bo spontano zgradil obrambni zid okoli
sebe, vsakič, ko mu bomo skušali nekaj (dobronamerno) povedati. Ta zid je način s katero najstnik skuša
zaščititi lastno identiteto, svoje vrednote in poglede, ki se v tem obdobju intenzivno oblikuje. Ko starš
trka na ta zid z zahtevami, ukazi ali grožnjami, ga pogosto le še utrjuje.
V praksi to pomeni, da starši v želji po spremembi vedenja, začnejo pritisk stopnjevati z več kričanja, več
pogojevanja, z več omejitvami. V svoji nemoči pogosto posežejo po odvzemu tistega, kar je najstniku
ljubo kot npr. po odvzemu telefona, prostega časa, druženja s prijatelji ali drugih privilegijev. Vse to z
namenom, da bi ponovno vzpostavili red, poslušnost in občutek nadzora. A paradoksalno – prav takšni
ukrepi pogosto povečujejo razdaljo med staršem in otrokom.
Takšna dinamik se npr. pogosto odvija pri šolskih obveznostih. Najstnik pride domov s slabo oceno, starš
pa, prestrašen in razočaran, reagira hitro: »Če ne boš takoj popravil ocene, ti vzamem telefon.« ali
»Dokler ne boš boljši v šoli, ne greš nikamor.«
Takšni ukrepi se sicer zdijo logični, saj starši želimo otroka bolj motivirati, ga spodbuditi k odgovornosti,
kot zares kaznovati. Vendar mladostnik pogosto sliši sporočilo drugače: Sprejet sem le, če izpolnjujem
pričakovanja. Namesto motivacije se pojavi odpor ali umik in odpor.
V eni izmed zgodb, ki jih opisujem v knjigi, je mama ugotovila, da s stalnim pogojevanjem izgublja sinovo
zaupanje. Ko je prvič namesto grožnje rekla: »Vidim, da ti je težko. Kako ti lahko pomagam, da bo
naslednjič drugače?« je bil sin sprva presenečen, nato pa je prvič po dolgem času sploh začel govoriti.
Tukaj bi poudarila, da takšen odziv ne pomeni, da meje niso pomembne, pomeni pa, da način, kako jih
postavljamo, odloča o tem, ali bomo ohranili odnos ali ga bomo „zapravili”.
Otrok kot osebnost, ne kot projekt
Velik izziv starševstva v najstniškem obdobju je sposobnost, da otroka začnemo gledati kot samostojno
osebnost in ne kot projekt, ki ga moramo oblikovati, niti kot objekt, ki ga lahko nadzorujemo in
upravljamo zgolj z navodili. To zahteva od staršev precejšen notranji premik – potrebno je namreč stopiti
korak nazaj in pogledati širšo sliko, tako na vzgojo kot na otroka.
Ko starš razume, da ne more vedno spreminjati otroka, lahko začne raziskovati, kaj lahko v tej situaciji
sploh naredi. Edina karta na katero lahko v življenju zares stavimo, smo namreč le in zgolj mi sami! Zato
je nujno, da starš začne razmišljat v smeri, kaj lahko, on kot odrasel in odgovoren, sam spremeni oz.
izboljša v odnosu z najstnikom. Kako lahko spremeni način komunikacije, odzivanja in doživljanja
situacij? Prav ta notranja refleksija je pogosto ključ, ki odpre vrata drugačnim odnosom, o tem sem
danes prepričana!
Moja knjiga, namenjena staršem najstnikov, je nastala prav iz teh spoznanj. Nastajala je skozi številne
zgodbe resničnih družin, skozi pogovore, dvome, bolečine in tudi uspehe. V njej sem želela ustvariti
vodilo, ki staršem ne ponuja hitrih rešitev, temveč razumevanje procesov, ki se odvijajo v vzgoji
najstnikov.
Struktura, ki vodi skozi spremembo
Knjiga je zasnovana tako, da vsako poglavje bralca vodi skozi štiri ključne korake.
Najprej je predstavljena konkretna življenjska situacija. Zgodba, ki se lahko zgodi v katerikoli družini:
konflikt zaradi šole, umikanje otroka v osamo, izbruhi jeze, neskončna pogajanja in pregovarjanja o
mejah. Zgodbe niso idealizirane, ampak, so odsev realnosti, v kateri se starši pogosto počutijo nemočne
in izgubljene.
Zgodbam sledi refleksija starša. To je trenutek, ko se starš začne spraševati: Kaj se pravzaprav dogaja?
Kakšna je moja vloga v tej dinamiki? Kje s svojim vedenjem morda nehote prispevam k zaostrovanju
odnosa? Ta del je posebej pomemben, ker staršem pomaga razumeti, da sprememba ni vedno v tem, da
naredimo več, temveč je lahko tudi v tem, da zgolj naredimo (malo) drugače.
Tretji del prinaša predloge drugačne komunikacije. Kako lahko starš pove isto sporočilo na način, ki ga
otrok zares sliši. Kako izraziti meje brez poniževanja ali groženj, kako ohraniti avtoriteto, ne da bi pri tem
izgubili odnos? Gre za subtilne, a ključne razlike v tonu, izbiri besed in notranji naravnanosti starša in
njegovega pristopa.
V zadnjem delu pa so zbrane konkretne vaje in napotki. Ti staršem omogočajo, da nova spoznanja
prenesejo v vsakdanje življenje. Gre za praktične korake, ki jih je mogoče preizkusiti v običajnih
vsakdanjih resničnih situacijah.
Pogum za drugačnost
Starševstvo najstnika zahteva pogum: pogum, da priznamo, da ne vemo vsega, pogum, da se učimo
skupaj z otrokom in predvsem pogum, da spremenimo ustaljene vzorce, tudi če so nam bili dolgo znani
in varni.
Ko starš začne graditi odnos na stiku, razumevanju in jasnih, a spoštljivih mejah, se postopoma spremeni
tudi dinamika v družini. To ne pomeni vedno, da konflikti izginejo, pomeni pa, da odnos postane
priložnost za rast, kjer se učimo zbliževanja, slišanja in razumevanje in ne oddaljevanja. Ničkolikokrat
sem bila priča tovrstnemu procesu rasti in posledičnemu izboljšanju družinske dinamike
Res je najstništvo že pregovorno prepoznano kot obdobje rasti napetosti in kriz med starši in otroki, a
obenem je to tudi obdobje izjemnega potenciala za poglobitev odnosa. Če si starši dovolimo pogledati
otroka z več radovednosti in manj strahu, lahko odkrijemo nove in tudi globlje poti povezovanja.
Moja knjiga je vabilo prav k temu. K premisleku, k zavedanju in k spremembam, ki ne temeljijo na
nadzoru, temveč na odnosu, saj je prav odnos tisti, ki mladostniku daje občutek varnosti – in staršu
zaupanje, da lahko otroka spremlja tudi skozi najzahtevnejša obdobja odraščanja.
Več o Luciji Čevnik: https://lucijacevnik.si/
Več o knjigi: https://www.zalozba5ka.com/za-starse-najstnikov-lucija-cevnik/
Knjiga je izšla pri Založbi 5ka (marec 2026)
AGENCIJA PLUS
