Spet dražje položnice za ogrevanje

Pa saj to ni več normalno, res. Spet Šaleška dolina, spet Velenje, spet položnice gor – kot da smo vajeni vse požret brez vprašanj. Govorimo o 1,29 evra več na MWh, kar se sliši kot drobiž, v resnici pa pomeni okoli 350 tisoč evrov dodatnega stroška na leto. To ni drobiž, to je konkreten udarec – in uganite, kdo ga bo na koncu plačal? Ja, gospodinjstva. Upokojenci, družine, ljudje z že tako visokimi stroški.

Najbolj bode v oči, da gre za toploto iz TEŠ-a, ki stoji praktično pred nosom. Domača energija, domači vir – pa dražja kot marsikje drugje po Sloveniji. Če pogledaš malo naokrog:

v Mariboru imajo cene daljinskega ogrevanja nižje ali vsaj bolj stabilne,

v Ljubljani (Energetika Ljubljana) kljub večjemu sistemu in vlaganjem v obnovljive vire znajo držati ceno bolj pod kontrolo,

v manjših občinah, kjer imajo biomaso ali plin, se sicer tudi pritožujejo, ampak takega skoka in take logike “pač bo dražje” si ne privoščijo kar čez noč.

Pri nas pa: novo leto, nova cena. Brez sramu, brez občutka, brez razumevanja realnosti ljudi. In to v času, ko vsi govorijo o energetski revščini, o socialni vzdržnosti, o pravičnem prehodu. Lepo vas prosim.

Res je, treba je pošteno povedati: Komunalno podjetje Velenje ima fiksni del cene nespremenjen že od leta 2017 – in to jim gre priznati. Ampak glih zato je še toliko bolj jasno, da problem ni v komunali, ampak višje – pri TEŠ-u in državni energetski politiki, ki se očitno lomi na hrbtih lokalnega prebivalstva.

Zamakniti podražitev za en mesec? To je obliž, ne rešitev. Ljudje ne rabimo zamikov, rabimo razumne, primerljive cene, take, kot jih imajo drugje po Sloveniji. Ne pa da smo v dolini, kjer proizvajamo energijo pa med dražje ogrevanimi v državi.

Po domače povedano:
Dovolj je. Ne more biti Šaleška dolina vedno prva, ko je treba plačat, in zadnja, ko je treba razumet obupane ljudi.