Referendum… Me je zmotil en trol, ki je kao na facebook napisal, da ni ne levi, ne desni, da se naj vsak sam odloči, pol pa na dolgo in široko pojasnjuje svojo odločitev, popolna leva agenda. OK, Trol…
Pa vendar, ne morem se znebiti čudnega občutka! Zdravstvo je v kolapsu, zdravniki stavkajo, ni zdravniških sester, zdravnikov (bežijo v tujino) itd. Ali mi bodo, če zbolim (namesto zdravljenja, upanja, lajšanja bolečin, obiskov svojcev, ponudili (ker kao nisem ozdravljiv) prostovoljno končanje življenja, ker bi moje zdravljenje povzročilo prevelik strošek za državo, ne glede na to, da sem 30+ let plačeval zdravstvene prispevke? Da bo država imela več denarja za prerazporeditev! Ker je žal paliopativna oskrba v paketu kolapsa zdravstva in po podatkih ne zmore oskrbeti 20% oskrbovancev! Naj umrem takoj, ali naj še mesec dva preživim s svojimi najdražjimi… Ali ste imeli kdaj koga v bolnici, v kritičnem stanju, in se zavedate, kako se je razveselil obiskov? Da ne omenjam možnost zlorab ali nemoči tako bolnih kot svojcev, ki lakomno gledajo na imetje! Plus, da bo država kao prišparala in lahko namenila ta denar za agencijo za latinskoameriški ples, Niko Kovač, Jaša Jenula ali božičnico…
Po moje največja bedarija Slovenije 21. stoletja, ne glede na barvo vlade. In bom glasoval proti! Da lahko vsaj kak mesec dva pred smrtjo obiščem moje starše v bolnici, se razveselim njihovega pogleda in nasmeha, ko me vidijo, in obratno! Bolečin, trpljenja pa tako ali tako ne čutijo, ne bomo čutili zaradi zdravil!
Pač, to je moje mnenje. PIKA. Zdaj pa udri na diskusije!!!
18 Answers
V državah, ki imajo to urejeno, je postopek strogo reguliran, večstopenjski in vključuje več zdravnikov, psihologov ter obvezno preverjanje, ali je odločitev svobodna.
To ni “evo, podpiši, pa te ni več.”
To je dolgotrajen, preudaren proces, kjer je prav varnost na prvem mestu.
Tisti, ki trpijo neznosno in neozdravljivo, odločajo o tem, kdaj je dovolj, brez da morajo umirati v mukah ali biti odvisni od odločitev drugih.
Ta pravica popolnoma ničesar ne odvzame tistim, ki se zanjo ne odločijo. Ampak pravica do končanja trpljenja zaradi neozdravljive bolezni ni ekonomskoreformski ukrep, ampak vprašanje človeškega dostojanstva. Ampak videl sem tudi ljudi, ki so se bali vsake naslednje ure, ker jim medicina ni mogla več pomagati, samo podaljševati agonijo.
In iskreno – ne bi si upal zase ali za kogarkoli drugega trditi, da “mora” obvezno preživeti še mesec ali dva trpljenja, če bi si želel drugače.
Da gre za to, da lahko vsak odloča zase, ne za to, da kdorkoli odloča namesto drugih.
Razumem tvoj strah – res ga.
Ampak zame osebno je pravica do izbire ena najosnovnejših svoboščin, ki jih imamo.
