Cepljenje proti gripi se pogosto predstavlja kot samoumevna rešitev, a obolevnost kljub cepljenju odpira upravičena vprašanja. Del javnosti ima občutek, da so pričakovanja do cepiva postavljena previsoko, razlaga njegovih omejitev pa preveč površna. Ko ljudje po cepljenju zbolijo, se zaupanje hitro omaje. Problem ni nujno v cepljenju samem, temveč v komunikaciji in pristopu. Premalo se poudarja, da cepivo proti gripi ne preprečuje vseh okužb in da njegova učinkovitost ni vsako leto enaka. Brez jasnega in poštenega pojasnila se odgovornost pogosto prelaga na posameznika, namesto da bi sistem priznal omejitve in ponudil celovitejši pristop k obvladovanju sezonskih bolezni. Vedno manj ljudi resnično verjame v cepiva!
5 Answers
Vsak je gospodar svojega telesa in zato vsak ravna v skladu s svojim prepričanjem. Delimo se med necepilce in cepilce in druge, ki se ne morejo odločiti.
Najbolj zanimivo pa je, da so tisti, ki so za cepljenje in so se cepili, tiho, živijo naprej in ne vsiljujejo cepljenja! Anticepilci pa posiljujejo vse cepljenje, kako so jih zastrupili, kaki bedaki so ker so verjeli in se cepili, čaka jih prezgodnja smrt, če jim le ne bodo prej antene namesto las zrasle na glavi, da za vse bolezni, ki so jih doletele (in bi jih verjetno zaradi starosti prej ali slej) so kriva cepiva in podobno. Vsak, ki ima vsaj malo pameti, bo znal najti resnico!
Bik Joco-tako je ,sem cepljen in je vse skozi prisotna bolezen v familiji (od kovida,gripe,raznih virusov,bakterij-hči dela v ustanovi v kateri je tega sranja kolikor hočeš )…pa vendar nisem zbolel,vsaj ne tako,da bi to občutil,kot bi,če nebi bil cepljen,kaj pa bo pa še sam bog ne ve?
Problem ne vidim zgolj v tem, ali je nekdo za ali proti cepljenju, ampak v tem, kako farmacija in zdravstvene institucije prodajajo zgodbo. Cepivo proti gripi se pogosto predstavlja skoraj kot letni servis cepiš se in si varen. Ko pa ljudje kljub temu zbolijo, se hitro reče: Saj ni bilo mišljeno, da vas popolnoma zaščiti. To je korektno z vidika znanosti, a nepošteno z vidika komunikacije, ker to ni bilo jasno povedano na začetku.
Farmacevtska industrija ima močan interes, da se cepiva prikazujejo kot ključna rešitev, bistveno manj pa se govori o:
omejeni učinkovitosti (ki je vsako leto drugačna),
stranskih učinkih (čeprav redkih),
ter alternativnih ali dopolnilnih ukrepih (delovni pogoji, prezračevanje, bolniška odsotnost, preventiva).
Ko se odgovornost za neuspeh cepiva prelaga izključno na posameznika (vaš imunski sistem, vaša starost, vaše bolezni), sistem pa se izogne samokritiki, se zaupanje logično krha. To ni teorija zarote, ampak normalna reakcija ljudi, ki imajo občutek, da se z njimi ne govori pošteno.
Zato ne preseneča, da vse manj ljudi verjame v cepiva – ne zato, ker bi bili neumni, ampak ker so utrujeni od poenostavljanja, moraliziranja in tihe naveze med stroko, politiko in farmacijo. Več transparentnosti in manj propagande bi naredilo veliko več za zaupanje kot pa nenehno deljenje ljudi na cepilce in anticepilce.
Nismo vsi enaki v smislu zatečenih bolezni in odzivnosti imunskega sistema, zato tudi ne more biti garancije, da bo cepivo ali neko zdravilo delovalo na vsakega po pričakovanju…
