Glejte razmišljam, upokojenci so celo življenje plačevali prispevke in davke. To ni nobeno “darilo od države”, ampak njihov denar, ki so ga vplačevali v sistem. Zdaj, ko pridejo do pokojnine, pa jih država spet obdavči – a to ni v bistvu dvojno obdavčevanje?
Drugi problem vidim, proračun. Vedno slišimo, da “država potrebuje denar” in da brez teh davkov ni mogoče financirati šolstva, zdravstva, cest…itd Ampak a je res pošteno, da se krpa luknje na plečih upokojencev in tistih, ki prejemajo socialno pomoč? Zakaj se potem ne naredi reda pri korupciji, gospodarskem kriminalu, neučinkovitosti in privilegijih, namesto da se jemlje tistim, ki imajo najmanj?
Potem pa še ta bedna “medgeneracijska solidarnost”. V praksi to pomeni, da mladi plačujejo za stare, ampak če se bo to nadaljevalo, bodo mladi jutri ostali brez dostojne pokojnine, ker bo sistem zlomljen. Se pravi, davčna politika bi morala iskati ravnotežje – ne pa stiskati z obeh strani.
In še en vidik – enakost državljanov. Je res smiselno obdavčiti pokojnino enako kot plačo? Če država res hoče biti pravična, (v kar dvomim) bi morala narediti izjemo za pokojnine in socialne prejemke. Drugače bo vedno občutek, da eni plačujejo dvakrat, drugi pa nikoli. Kje je tu socialna pravičnost? Kje je tu finančna poštenost?
6 Answers
Ali je pošteno, da največje breme nosijo upokojenci, socialno šibki in srednji razred,
medtem ko se resnične rezerve korupcija, neučinkovitost, davčne utaje, privilegiji
obravnavajo preveč površno? Socialna država bi morala svojo kredibilnost dokazovati
prav na tem področju.
pivo@ – Vaša izpostavljena dilema ni samo čustvena, ampak tudi strokovno utemeljena.
Davčna politika bi morala stremeti k ravnotežju: zaščititi šibkejše, zagotoviti
dolgoročno vzdržnost sistema in sproti zmanjšati neupravičene privilegije in
uhajanje sredstev. Brez tega se bo občutek socialne nepravičnosti samo poglabljal
tako pri upokojencih kot pri mlajših generacijah.
