Sistem, ki tepta športne gledalce
Že od leta 2003 zakon določa, da morajo “pomembni športni dogodki” biti dostopni vsaj 75 % prebivalcev preko brezplačnih kanalov, kot sta RTV ali Pop TV . A namesto da bi se državno delovanje prilagodilo interesu množic, imamo sedaj absurd – pravna luknja, ki prepušča športne prenose komercialnim licencam in pehanju za dobičkom.
Politika kot zaščitnica tržnih interesov
Leta 2019 je bil sprejet nov seznam teh dogodkov, vendar ga nikoli niso objavili v uradnem listu, kar pomeni, da pravno sploh ne velja . Vlada Janeza Janše je kasneje celo razglasila, da stari seznam ne velja, brez da bi potrdili novega – kar je ustvarilo podobno svobodo pri kupovanju pravic kot na tržnici piratov . To ni nekompetenca – to je namerno prepuščanje pravic tistim, ki imajo pod palcem denar in politične povezave.
Kompromisi z Areno in Sportklubom
V boju za licenco so se obeti znižali na popoln absurd. Predlog spremembe zakona bi omilil zahtevo z 75 % pokritosti na desetkrat nižjih 60 %, očitno ustvarjeno za pomoč Areni (Telekom Srbije), namesto da bi branilo javni interes . Profesor Milosavljević s FDV opozarja, da je to korak v korist tujih interesov, ne slovenskih gledalcev .
Škandal, ki ga razkrivajo državljani
Slovenski gledalci so vajeni frustracij. Eden izmed njih je na Redditu povsem neposredno orisal stanje:
> “Nisem si mislil, da bom moral za evropsko prvenstvo na katerem tekmuje Slovenija iskat piratske streame. Sramota za državno televizijo.”
Dve mrtvi tematiki: ne moreš si izbrati operaterja, gledalci so prisiljeni pristati na pogoje, ki jih niso izbirali .
Država, ki se pasivno umika
Rezultat? Sistem je popolnoma prilagodljiv komercialnim operaterjem, ne državljanom. RTV – ki se financira z obveznim prispevkom – pa ne more ali noče tekmovati. Medtem ko državni aparat miruje, gledalci plačujemo, gledamo manj in iščemo piratske alternative.
VELENJE.com
