Vsako leto vestno plačujemo cestnino in vinjete, kot da bi kupovali vstopnico za najbolj urejene avtoceste v Evropi. V resnici pa dobimo poligon za testiranje amortizerjev in živcev. DARS očitno cestnino razume kot naročnino na luknje, razpoke in obvoze. Če bi bil asfalt aplikacija, bi jo že zdavnaj ocenili z eno zvezdico in zahtevali vračilo denarja. Morda je res čas, da se vozniki združimo in vložimo skupinsko tožbo – saj če že plačujemo luksuzno tarifo, hočemo vsaj cesto, ki ni podobna frontni črti iz prve svetovne vojne.
5 Answers
Res pa je, da marsikdo doživlja ceste podobno: plačuje vinjeto kot da bi kupoval vozovnico za prvo klaso, potem pa vozi po cesti, kjer mu trese zobne plombe. Vinjete ne pomenijo, da gre vsak evro naravnost v krpanje lukenj. V igri so še državni proračun, razpisi, dolgoročni načrti. To se pozna: denar se ne steka vedno tam, kjer bi vozniki najraje videli. Zato tudi ni čudno, da so občasno kakšni odseki bolj podobni testnemu poligonu kot gladki avtocesti. Če pogledaš čez mejo, je zgodba različna. Švicarji in Avstrijci imajo podobno vinjeto, a njihove ceste so skoraj brezhibne. Nemčija nima vinjet, pa vseeno ni povsod popolno, na nekaterih odsekih se obnavlja v nedogled. Hrvaška in Italija pobirata cestnino po kilometru, tam so avtoceste večinoma res urejene – ampak tudi dražje, saj plačaš vsak kilometer posebej. Skupinska tožba je seveda bolj hec kot resna možnost.
