Kič v umetnosti posnema slog resnih umetniških del, vendar ji manjka pristnost, izvirnost in duhovna globina. Pogosto se pojavlja v množični kulturi, kjer je cilj ugajati širokemu občinstvu in ne izzivati razmisleka.
Kič prepoznamo po pretirani uporabi svetlih barv, sentimentalnih motivih, idealiziranih podobah ter preprosti in všečni vsebini. Takšna dela so lahko prijetna na pogled, vendar ne ponujajo estetskega izziva ali kritične vrednosti. V sodobni umetnosti se umetniki včasih s kičem celo zavestno poigrajo, da bi kritizirali potrošniško družbo in površinskost estetskih vrednot.
Kič torej ni le “slaba umetnost”, temveč tudi zanimiv družbeni pojav, ki razkriva, kaj ljudje dojemajo lot lepo in čustveno privlačno.
