“V svojem času sem predlagal, kako bi rešil problem kliničnega centra. Danes bi vse odpustil, jutri pa bi jih začel sprejemati. Poznam kirurge, ki so preživeli svoje življenje v kliničnem centru in niso operirali. Poznam vrsto strokovnjakov, ki so bili prisesani na delo drugih … Pri določanju plač bi torej moralo biti pomembno tudi to, koliko nekdo prispeva, kakšen je njegov output. Če nekdo ne ustvari nič za svojo ustanovo, za stroko, če ne napiše nobenega članka in ne da nič drugega od sebe, potem zanj ni prostora tukaj, odjeda ga drugim. Imamo veliko mladih, ki so pripravljeni delati, pa te priložnosti ne dobijo. Problem stavke je večplasten in ga bo zelo težko rešiti. Ljudem, ki nočejo sprememb, stavka celo koristi.”
Vinko V. Dolenc, nevrokirurg in akademik, o kolegih zdravnikih, ki si ne zaslužijo visoke plače.
21 Answers
McLeon, ovca, ne laži!!!
“V teh letih je bilo razmerje med najnižjim in najvišjim osebnim dohodkom naslednje: leta 1979 je bilo 1 : 2,35, leta 1980 je bilo 1 : 2,30 in leta 1981 je bilo 1 : 2,28. V sestavi delovnih organizacij po velikosti razpona med najnižjim in najvišjim čistim osebnim dohodkom v SRS se je povečal delež organizacij, ki so imele osebni dohodek v razmerju 1 : 2 od 39,6 % v letu 1979 na 42,3% v letu 1981. Delež delovnih organizacij z razmerjem 1 : 3 je ostal nespremenjen, zmanjšal pa se je delež tistih z razmerjem višjim od 1 : 3.65. V naslednjih letih se je v nekaterih delovnih organizacijah razmerje med najnižjim in najvišjim osebnim dohodkom povečalo, v drugih pa znižalo. Leta 1982 je v Meblu Nova Gorica znašalo to razmerje 1 : 4,7, v Litostroju Ljubljana 1 : 5,7,
v Alpetouru š kofja Loka več kot 1 : 6, v Luki Koper pa je bilo 1 : 3.66 Do razpada jugoslovanske države se je razmerje v Sloveniji med najnižjo in najvišjo plačo gibalo okoli 1 : 4.”
https://www.researchgate.net/publication/340912590_Biti_direktor_v_casu_socializma/fulltext/63e7010be2e1515b6b8921df/Biti-direktor-v-casu-socializma.pdf
LAŽ JE NESMRTNA DUš A JANš IZMA!
