https://velenje.com/skupnost/odziv-ministra-poklukarja-na-tragicni-dogodek-v-gradcu/
Minister Poklukar je v svoji izjavi ob pokolu v Gradcu pokazal sočutje, kar je seveda pomembno, a ob tem ne moremo mimo nekaterih problematičnih točk, ki si zaslužijo kritiko.
Najprej – razumljivo je, da minister izrazi žalost. Vendar je to le del odgovora. Ljudje od ministra pričakujejo predvsem jasne, premišljene sistemske ukrepe in ne toliko čustvenih izjav. Ko reče, da je bil prizadet, to lahko hitro izpade kot izogibanje resni politični odgovornosti – ne v smislu krivde, ampak v smislu dolžnosti, da nekaj naredimo, da do takšnih tragedij ne prihaja.
Zelo sporno pa je, ko poziva starše, naj “pogledajo v šolsko torbo svojih otrok”. Tak pristop je neprimeren, celo nevaren – ustvarja vzdušje nadzora, nezaupanja in celo paranoje. Ne rešujemo ničesar, če bomo otroke obravnavali kot potencialne grožnje. Namesto tega bi bilo veliko bolj smiselno govoriti o vlaganju v šolske svetovalne službe, boljši psihološki podpori, odprtem dialogu z mladimi in krepitvi šolske skupnosti kot varnega prostora.
Ko minister pravi, da je policija pripravljena, se poraja vprašanje – pripravljena kako? So bile izvedene konkretne vaje? Imamo jasne protokole in jih šole poznajo? Brez dejanskih podatkov to zveni bolj kot politična fraza, ki naj pomiri javnost, ne pa kot resna analiza pripravljenosti.
Celotna izjava se bolj osredotoča na odziv po dogodku, manj pa na preprečevanje. Kaj pa vzroki? Duševno zdravje mladih, nasilje med vrstniki, digitalni vplivi, dostop do orožja, socialna izolacija? O tem ni bilo niti besede. Če ne naslavljamo teh tem, potem delujemo bolj gasilsko – pogasimo ogenj, ne da bi se vprašali, zakaj je sploh zagorelo.
In še nekaj – veliko govorijo o sodelovanju med ministrstvi, ampak kaj pa glas tistih, ki so vsak dan z mladimi? Učitelji, svetovalci, mladinski delavci? Njihova vloga in mnenje bi morala biti ključna, ne pa zgolj omenjena.
Na koncu ostane občutek, da gre za precej tipično politično izjavo – prava čustva, nekaj lepih besed in nekaj tehničnih zagotovil. Ampak če hočemo zares varne šole, bo treba iti precej globlje in bolj iskreno v pogovor o tem, kaj se dogaja z mladimi v naši družbi.
2 Answers
Protokol pri nas je znan, ko se pojavi nasilje v šoli, ga pometejo pod preprogo, samo čakamo lahko, da bo tudi pri nas kaj podobnega. Seveda tudi starši s svojimi izjavami naš pa že ni tak, to zelo podpihujejo
Pa ni to hec, res ne. Ko enkrat mulc pade u stisko, pa nima nobenga, ki bi ga poslušu… pol si gotov. Lahko sam še moliš, da ne bo kaj narobe naredil.
Ampak jb ga – dans je folk rajši tiho. Al pa reče: “Eh, sej moj ni tak.” Ma dej ne seri. Vsak je lahko, če ga pustiš samega. Če se delamo, da ne vidimo, ne slišimo – kdo pol sploh še vidi? Kdo sliši?
To, kar se dogaja po svetu, ni več neki, kar gledaš sam po dnevniku. To je že čist tu. Že dans se ti lahko zgodi, da bo sosedov mali čist na robu. Pa noben ne bo nič. Ker se noben več ne pogovarja. Ker je vsak sam zase, vsak na svojem telefonu, vsak v svojem balonu.
Včasih smo meli malo več srca. Pa tudi če si bil revež, si vedu, da maš ljudi okrog sebe. Danes pa sam še lajki pa egoti. Pa kreganje. Pa tuljenje. Pa vsak misli, da ma prav. Otroke je treba učit, da ni sramota rečt »oprosti«, da je v redu bit jezen, sam da ne smeš drugih zaradi tega gnjavit. Da se da vsak problem rešit, če sedeš za mizo in rečeš: “Daj, povej mi, kaj te matra.”
Ampak ne, mi rajši tlačimo denar v orožje, v tanke, v vse, kar razbija. Pa kje smo mi?! V glavi razsuti . Če ne bomo vlagal v šole, v učitelje, v to, da se folk nauči poslušat… pol nas bo razčefukalo do konca.
Družba brez sočutja je kot bajta brez temeljev. Sam še čakamo, kdaj se bo vse skup sesulo.
