Za vse, ki nam je bila udeležba v vojni za samostojno, svobodno Slovenijo v čast, dolžnost do domovine in prva in edina prava izbira:
ZVEZA VETERANOV VOJNE
ZA SLOVENIJO
ZVEZA POLICIJSKIH VETERANSKIH DRUš TEV SEVER
Rojčeva ulica 16, 1110 Ljubljana š tefanova 2, 1000 Ljubljana
telefon: (01) 524 1784, (01) 540 2065, Telefon: 041 725 397, 041 725 398
Faks: (01) 524 2688 e-pošta: info@zdruzenje-sever.si
E pošta: zveza@zvvs.si
Datum: 25.1.2024
IZJAVA
V Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever z zaskrbljenostjo in ogorčenjem spremljamo družbene razmere, v katerih živimo. Razmerah, za katere so značilni pohlep, pogoltnost in požrešnost, korupcija, verbalno in fizično nasilje, laži in lažne novice, medijske manipulacije, razgradnja družbenih sistemov in tudi že podsistemov ter neodgovorno ravnanje z javnimi sredstvi. Ogrožajo nas vojne, oboroženi spopadi in teroristična dejanja v ožjem evropskem in tudi širšem geopolitičnem okolju. Nič od naštetega ni dovolj, da bi nas streznilo in vsaj za trenutek zaustavilo v našem divjanju po zaslužku in spravilo na čim višji klin lestvice kvazi družbenega ugleda. To pa seveda ne pomeni, da komur koli odrekamo pravico do stavke, protesta ali mnenja.
Zato obsojamo! Obsojamo tiste, ki vodijo zdravniški sindikat Fides in njihove politične in poslovne botre, ki brezobzirno izkoriščajo stanje v javnem zdravstvenem sistemu, čeprav so za takšno stanje v velikem obsegu krivi prav oni! S predstavljanjem lažnih vzrokov stavke in predstavljanjem popolnoma napačnih podatkov o številu zdravnikov, ki odhajajo iz javnega zdravstva v tujino ter zasebnikom zavajajo slovensko javnost. Zavajanje javnosti je njihovo glavno orodje, skrb za bolnike pa prepuščajo tistim v zdravstvenem sistemu, ki imajo sramotno nizke plače in zdravnikom, ki niso podlegli lažem in političnim manipulacijam in teh je še veliko, bistveno več kot tistih, katere »odlikuje« pohlep in požrešnost. Na vse to so seveda pozabili. Višek cinizma pa je izjava, naj bolnikom bolniška spričevala izdajajo na Ministrstvu za zdravje. In kje je tukaj etično poslanstvo zdravstva!
Podobno je z napovedano stavko sodnikov. Res da je Ustavno sodišče odločilo, da je ureditev plač v neskladju z nekaterimi členi Ustave in da so sodniške plače prenizke v razmerju do plač predstavnikov – funkcionarjev zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Zato je Vlada RS dolžna spoštovati odločitve Ustavnega sodišča. Sodniki in tožilci pa so dolžni skupaj z Vlado RS iskati rešitve, brez izsiljevanj in groženj pravnim temeljem delovanja države! Tako, kot je vojaška obramba države v prvi vrsti poslanstvo vojakov in zagotavljanje varnosti državljank in državljanov poslanstvo policistov, tako je poslanstvo sodnikov in tožilcev varovanje pravne države in varovanje človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin. Tako to počnejo v sodobnih demokratičnih družbah!
Zavedati se je potrebno, da v sodni veji oblasti niso vsi funkcionarji, tako kot niso v zakonodajni in izvršilni veji oblasti vsi funkcionarji. In ni prav, da se rešujejo samo določeni zdravniki in da se poskuša ustvarjati samostojne stebre v plačnem sistemu. Plače za funkcionarje in javne uslužbence je potrebno urejati enotno v enotnem plačnem sistemu, saj bo rušenje tega sistema peljalo v poglabljanje nezadovoljstva in povzročalo nova izsiljevanja.
Obsojanja pa so vredni tudi tisti politični veljaki, ki so po osamosvojitvi odločali o privatizaciji družbenega premoženja, tistega premoženja, ki so ga ustvarjale pridne roke naših prednikov in tudi naše, saj smo delali in živeli v takratni državi in nam naj nihče ne govori o »svinčenih časih«. Bolnice in zdravstveni domovi, kulturni domovi, infrastruktura, tudi tovarne in šole so bile grajene tudi s prostovoljnim delom in samoprispevki vseh državljank in državljanov. Danes pa, razen posameznih izjem, želimo imeti takšno zasebno zdravstvo in zasebno šolstvo ter tudi univerze, katerih programe bi v celoti financirala država. Imamo nekakšno socialistično tržno gospodarstvo, katere država ne sme obremenjevati z dodatnimi davki in kateri na državo ne pomislijo takrat, ko ustvarjajo visoke dobičke.
Seveda pa je po njihovem mnenju država dolžna zanje poskrbeti, ko pride kriza bodisi v obliki naravnih ali drugih nesreč. O družbeni odgovornosti gospodarskih družb smo nehali govoriti in danes država prodaja že posamezne pomembne objekte kritične infrastrukture ter celo naravne vire. Predstavniki in predstavnice gospodarskih zbornic so že zgarani od številnih izjav, s katerimi nam rišejo kataklizmo, če jim država ne bo pomagala, za njihovimi hrbti pa rastejo trgovski in drugi centri kot gobe po dežju.
Razmere, v katerih živimo niso takšne, kot so nam jih risali in opisovali po osamosvojitvi in za kakršne smo izpostavljali svoja življenja, ko smo se borili za demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin, za vladavino prava oziroma za pravno in socialno državo. Razmere so zaskrbljujoče in tisti, ki so jih povzročili, so vsega obsojanja vredni. Zato pozivava vse k enotnosti in odgovornemu iskanju najbolj sprejemljivih rešitev za življenje v blagostanju in miru. Torej zagotavljanje tistega, za kar so bili predstavniki ljudstva, prav od ljudstva izvoljeni, in kar je njihova temeljna naloga oziroma celo njihovo poslanstvo.
Ladislav Lipič
predsednik ZVVS Dr. Tomaž Čas
predsednik ZPVD Sever
12 Answers
Po državi se širi val jeze. Zdi se, da družbena kohezija post-epidemijske Slovenije razpada, vsaka skupina pa želi poskrbeti le še zase. Ne le, da je Janez Janša prvi zaznal ta sentiment, ampak ga še “kuri”.
V Velenju je sredi zime tisoč ljudi protestiralo zaradi podražitve ogrevanja. V Celju je oče nekaj mesecev starega bolnega dojenčka brcnil v vrata ambulante, osebju bolnišnice pa grozil, da jih bo postrelil. Povsod po državi je razburjenje, ker ljudje zaradi stavke zdravnikov še vedno ne vedo, ali bodo uspeli priti do bolniških listov. Izjava anesteziologa iz UKC Ljubljana, ki je ob 5.500 evrih neto plače zase prepričan, da je plačan slabše od čistilk, pa je na družbenih omrežjih sprožila orjaški val zgražanja.
Te štiri, navidez nepovezane zgodbe tega tedna imajo nekaj skupnega. Kažejo nam, da se po državi počasi, a vztrajno širi val jeze. Ljudje so jezni zaradi položnic, ki so pozimi najdražje. Jezni so, ker so se zdravniki med valom respiratornih obolenj odločili za stavko. Jezni so, ker se morajo že teden dni prebijati po zaledenelih pločnikih. Jezni so, ker vidijo, kako lahkotno in komu se delijo javni milijoni za nakupovanje stavb in računalnikov. Jezni so, ker vedo, da bodo sredi zime morali po osem ur brez hrane in odej čakati v železniškem vagonu, če bo mraz ustavil vlak.
Drži, pozna jesen in zima sta čas, ko so ljudje ponavadi bolj jezni, manj tolerantni do napak in rabot oblastnikov. A val jeze, ki ga že nekaj časa vidimo in čutimo v Sloveniji, se zdi drugačen. Bolj “sistemski”, podoben ali celo enak tistemu, ki ga opažajo tudi v drugih državah Zahoda. Prihaja namreč iz spoznanja, da so se naše družbe po triletnem obdobju epidemije, vojn v evropski soseščini, energetske in drugih kriz začele trajno spreminjati.
Na slabše.
V ozadju vsega, kar se dogaja v Evropi, od protestov kmetov v Nemčiji do nekoč “rumenih jopičev” v Franciji, je elementarna negotovost, povezana s tem, kaj prinaša prihodnost. Ta ob tehnološkem razvoju, umetni inteligenci, podnebnih spremembah, geostrateških premikih v svetu in demografskih trendih dejansko postaja popolnoma nepredvidljiva. To spoznanje je še posebej težko v družbah, ki se hitro starajo.
Jeza je čustvo, ki se sproži, ko imamo občutek, da se nam dogaja krivica. V Sloveniji so ljudje jezni, ker vedo, da bodo lahko čakalno vrsto za pregled v javni bolnišnici preskočili tako, da ga bodo plačali pri istem zdravniku v zasebni kliniki. Jezni so, ker je hrana dražja kot v drugih državah. Jezni so, ker si s plačo srednjega sloja ne morejo kupiti stanovanja v Ljubljani, zato vsak dan ure in ure preživijo v zastojih. Jezni so zaradi korupcije in afer, ki se nikoli ne razčistijo do konca.
A mogoče ta jeza pri nas izhaja tudi iz drugih, globljih občutkov. Na eni strani se zdi, da družbena kohezija post-epidemijske Slovenije razpada. Od zunaj daje vtis kaosa, v katerem vsaka družbena skupina, vsak posameznik, želi poskrbeti le še zase in to vedno na hrbtih uporabnikov javnih storitev.
Na drugi strani slovenski razvojni model prihaja v opazne težave. Predstavniki gospodarstva govorijo le še o davkih, nihče pa o tem, kako povečati produktivnost. V stečaj pošljejo tekstilno podjetje in za to krivijo šivilje, ker da so bile preveč časa na bolniški. Tema je “štempljanje”, kakršno koli že je, ne pa, kako ob isti količini dela ustvariti več. Država izplačuje na desetine milijonov evrov subvencij, ker jih pač “mora razdeliti”, pogosto celo raznim špekulantom, nihče pa ne ve, zakaj naj bi bilo to v dobro vseh.
To so časi, ki potrebujejo voditeljstvo in občutek, da oblast ve, kaj počne. Da ima načrt in jasno smer. Toda vlada in koalicija z več kot trdno parlamentarno večino, ki bi ji morala zagotavljati nemoten mandat do leta 2026, delujeta šibko, defenzivno in okorno. Nekateri ministri si ob kriznih razmerah najraje vedno znova kupujejo čas. Ob pomanjkanju političnih izkušenj jih dogodki prehitevajo.
Janez Janša nas prepričuje, da je v sedanjosti in prihodnosti edini “faktor stabilnosti” in kot tak primeren za vodenje vlade.
Kri je zato že zavohal Janez Janša, ki mu gre najbolje ustvarjanje kaosa. Po premirju na levi sredini, s katerim so posamezni centri kapitalske in druge moči ustavili napade na Roberta Goloba, ima prvak SDS že načrt za zmago na evropskih volitvah, ki bi jo lahko skušal prodati kot – prosto po Anžetu Logarju – “začetek nečesa velikega”.
Ta načrt je mogoče povzeti v treh točkah. Prvič, strašenje z “migrantsko nevarnostjo”. Drugič, samooklicani boj za ohranitev tradicionalnega načina življenja, ki da nam ga želi “globalistični” Bruselj odvzeti, s čimer bo nagovarjal predvsem podeželje. In tretjič, prepričevanje, da je v sedanjosti in prihodnosti le Janša edini “faktor stabilnosti” in kot tak primeren za vodenje vlade.
Ne le, da je Janša prvi zaznal sentiment jeze, ki se širi v družbi, ampak ga še “kuri”. Pri tem veliko stavi na stavkovni val. V sedanjem razmerju sil Fides deluje kot njegova rezervna armada. Z Ruparjevo stranko želi mobilizirati upokojence, SDS pa skuša v Slovenijo uvoziti tudi proteste kmetov iz Nemčije, s katerimi bi blokirala državo. Verjeli ali ne, Janša zdaj napoveduje celo proteste proti korupciji – in to po vseh rabotah prejšnje oblasti in uničevanju institucij, ki bi to isto korupcijo morale preganjati.
Tudi v javnem nastopanju so si volkovi že nadeli ovčjo kožo. Aleš Hojs ne govori več o “krivosodju”, ampak o tem, da je treba sodnike spoštovati. Medtem predsednica sodniškega društva Slovenijo leta 2024 zaradi nerešenega vprašanja sodniških plač primerja kar s Poljsko, ki je pod nekdanjo vlado uvedla kazensko discipliniranje sodnikov, in Orbanovo Madžarsko.
Vse to je voda na mlin relativizacije tega, kar je na drugi strani. In vse to smo v Sloveniji že videli. Vlado Boruta Pahorja je SDS zrušila leta 2011 s trojčkom referendumov v nenačelnem zavezništvu z “levimi” sindikati. Vlada Mira Cerarja pa je kljub eni najvišjih gospodarskih rasti v Evropi predčasno padla tudi zaradi Fidesa in neuspelih reform Milojke Kolar Celarc. V tej negotovosti je jasno le eno: jeze ljudi nikoli ne gre podcenjevati.
Vir: Necenzurirano; Primož Cirman
