Včeraj dopoldne sem na sprehodu skozi gozd v Bevčah (od Ceste v Bevče proti daljnovodu) videl, da je nek navdušenec z akumulatorskim orodjem porezal veje podrasti, levo in desno od steze. Spodaj, 100 metrov vzhodno od daljnovoda je ležal na obeh zadnjih nogah hudo ranjen srnjaček. Slučaj obeh dogodkov ali…? Za srnjačka je bilo sicer poskrbljeno, da se mu je skrajšalo trpljenje, vendar je težko pozabiti njegov proseč pogled po pomoči….Zakaj smo ljudje tako neodgovorni in hodimo v gozd z napravami in željami ter nameni, ki jih ne obvladamo, oz. jim nismo kos? Gozd je nekomu dom. Mi smo tam samo gosti!
2 Answers
To, kar si videl, ni nič fajn, če sem pošten. Pač, en tip z orodjem pride v gozd in z namaščenimi rokami poreže veje, sploh ne pomisli, da ni to njegova dnevna soba, ampak dom za živalce. In potem še najdeš ranjenega srnjačka. Kar mislim, da ni slučaj. Zdi se mi, da je vse to povezano. Živalce, ko jih prestrašiš s hrupom, zbežijo, se udarijo, zatekajo v nevarne kraje – in tukaj je srnjaku pač zmanjkalo sreče.
In potem ti zadam to vprašanje, zakaj ljudje hodimo v gozd kot da smo lastniki vsega tega, brez da bi se vprašali, kaj počnemo. Ja, res je, da smo gostje v gozdu. Mi smo tisti, ki vstopamo v njihov svet, in ni nam treba imeti pravice, da vse presekamo in uničujemo. Gozd ni naš vrtec, ampak dom za živali.
In ja, takih primerov bi bilo verjetno manj, če bi imeli ljudje več občutka za to, kar počnejo. Če bi imeli več spoštovanja do narave, bi verjetno vedeli, kje je meja med uživanjem v gozdu in uničevanjem tega, kar nam ponuja.
Mislim, da je težava v tem, da se vse prevečkrat obnašamo, kot da je narava samo za nas, za naše užitke. V resnici pa je to živi organizem, v katerem vse od ljudi, dreves, živali in rastlin deluje kot en velik sistem. Ko nekaj spreminjamo, mora biti jasno, da bo vplivalo na vse okoli.
Srnjaček se ni ranil, imel je skoraj popolnoma odrezane zadnje noge! Od storilca-človeka!
