Obupana,
23.5.2011
Spoštovani, letos bom stara 40 let in sem še vedno samska. Moram vam priznati, da do sedaj še nikoli nisem imela kakšnega moškega (tako da tudi razmerja nobenega ne) in da tudi nisem nobena lepotica. Povrh pa imam tudi hude težave s sluhom zaradi zdravljenja zahrbtne bolezni. Sedaj ko imajo vse moje prijateljice partnerja in otroke, se počutim zelo osamljeno, ker imajo pač svoje obveznosti. Tako da sem bila že četrto leto zapored celo za novo leto sama pred televizorjem. Tudi klicev in SMS-ev (razen od staršev) nisem dobila nobenih. Tudi sedaj me nobena ne kliče ali pošilja kakšen SMS, seveda razen takrat ko rabijo kakšno pomoč. Tako da včasih jaz jim pošiljam kakšen SMS, samo toliko, da niso pozabljeni z moje strani, ker ne bi bila rada preveč vsiljiva. Poleg službe hodim tudi na tečaj tujega jezika in sem včlanjena tudi v dve društvi. Tudi tam nimam sreče za druženje in podobno. In grem tudi večkrat malo naokoli s kolesom, da nisem zaprta med štirimi stenami. Toda zaradi razočaranja se vedno bolj zapiram vase in iščem samoto, čeprav vem, da to ni dobro. Ker mi nihče ne more pomagati, prosim, pomagajte mi vi.
Hvala in lep pozdrav,
Obupana zapuščena osamljenka
P.S.: Ne vem, zakaj imam tako smolo v življenju. Bila sem hudo bolna (posledice bom žal nosila celo življenje), imam slabo plačano delovno mesto, nekatere sodelavke me tudi ponižujejo, sem brez družbe, partnerja, moji starša sta onkološka bolnika ... Skratka veliko grenkih stvari se mi dogajajo. Ker do sedaj nisem imela nobene sreče v življenju, imam občutek, da bodo to, da bi bila ljubljena ali imela partnerja in kakšnega otroka, le sanje. Ker nisem več rosno mlada, imam občutek, da bom tudi težko dobila kakšnega moškega, kaj šele imela kakšnega otroka...
Odgovor
Pozdravljena!
Ljudje smo v medsebojnih odnosih pogosto egoisti. Izbiramo si prijatelje, ljudi, ki nam lahko dajejo, kar potrebujemo, nas poslušajo, nam pomagajo... seveda jim svojo pozornost in prijaznost tudi vračamo, bolj ali manj.
Večina pa se raje izogne ljudem, ki so v težavah, tarnajo, so nesrečni, pesimistični, skušajo v nas vzbujati slabo vest ali pomilovanje (smiljenje). Parkrat še pomagamo, poslušamo, če pa nekdo ob nas stalno jamra, je stalno nesrečen, se zdi, da je nad njim stalno črn oblak, pa se ga raje izogibamo, saj se bojimo, da bo ta črni oblak zatemnil tudi naše življenje.
Po drugi strani pa obstaja veliko ljudi, ki so v življenju prestali ogromno preizkušenj, a vendar jim te niso zlomile duha in ostajajo optimistični, imajo veliko volje do življenja, poguma...in tudi veliko prijateljev.
Sama verjamem v to, da v življenju nimamo sreče ali nesreče, ampak si usodo pišemo sami, najprej s svojim mišljenjem, razmišljanjem, pozitivno (ali negativno) naravnanostjo do sveta in življenja, pa tudi s svojimi dejanji.
Vse to nas oblikuje v edinstvene in unikatne osebnosti.
Če verjamem, da je svet lep, ga bom tudi videla lepše, in če se mi zdi, da je mojem življenju sama nesreča, bom le to še bolj privlačila v svoje življenje.
Svetujem vam, da začnete delati na sebi, na svojem razmišljanju, svoji naravnanosti...si vsak dan že zjutraj rečete "danes bom razmišljala pozitivno!"
Spremembe ne bodo prišle čez noč, a postopoma boste videli, da vam bo uspelo in s pozitivnim razmišljanjem se bo tudi vaše življenje začelo obračati na bolje.
Morda izberete tehniko avtogenega treninga ali NLP (nevrolingvistično programiranje).
Vse dobro vam želim!
Svet je lep, če ga lepega hočete videti!
|