Velenje.com uporablja piskotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piskotke zunanjih partnerjev, s katerimi belezimo statistiko obiska.
Vec o piskotkih najdes tukaj. S klikom na povezavo soglasas z uporabo piskotkov: Sprejmi
  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 
  Velenje.com   Diskusije   Sport   Novice   Obvestila MO   Strokovnjak    Pogrebi   Online 282

Velenje.com : StrokovnjakGabrijela Fidler : Odgovor


Gabrijela Fidler
Psihologija

 


Soočanje s smrtjo,
6.5.2011

Pozdravljeni! Niti ne vem, kako začeti vse skupaj. Prejšnji mesec mi je umrla mama. Opažam, da me pesti en kup težav: motnje spanja, hranjenja, občutki krivde, danes sem celo osebi, ki mi zelo velik pomeni, zabrusla nekaj v stilu, da saj ne ve, ko pa pri svojih letih še vedno hodi mami na kosilo, težave imam s koncentracijo (včeraj sem po dolgem času zopet šla na fax, ampak po pol ure tam sem dobila občutek, da mi bo glavo razneslo, vse se mi je zdelo tako glasno, na živce mi je šel smeh, ljudje okol mene, v glavnem vse), moje razpoloženje konstantno niha, zdi se mi, da me res noben ne razume, na živce mi gredo stavki v stilu "saj bo boljš", "je treba živet naprej" (ja, vse to vem), počutim se res samo (mama in oče sta že dolgo ločena), po drugi strani se mi zdi, kot da mi ljudje okol mene (ki jih ni veliko, zginli so ko kafra) ne pustijo, da bi se počutila slabo, ubija me to urejanje zadev na raznih uradih, ker vse sama urejam (niti kdo drug ne more), pojma nimam, kako naprej (kje bom živela, vpisana sem na dva faxa, pa se mi zdi, da bom itak vse zafurala), čeprav se mi zdi, da sem sposobna tudi brez mame živet, se mi po drugi strani zdi, kot da sem stara 5 let in da potrebujem njeno krilo, da se ga primem, nikakor se ne morem sprijaznit z načinom njene smrti, s starostjo, pri kateri je umrla, ker bi ja še toliko stvari mogla doživeti, tudi z mano, ubija me, ko pomislim na to, da je ne bo, ne na moji diplomi, ne takrat, ko si bom našla svojo prvo službo, stanovanje, pa še toliko je teh dogodkov; včasih pa se mi tudi zdi, da nič od tega sploh ni res, da bo zopet stopila skozi vrata stanovanja, ker je bila večino časa v bolnici, sem nekako navajena, da je ni doma in da jo bom šla obiskati in pol me kak popoldan čisto podre, ko ugotovim, da saj mi nikamor ni treba iti.. Na grob hodim dvakrat tedensko, pa se mi zdi, kot da je premalo, včasih bi rada šla vsak dan, ker se mi zdi, kot da sem tako bližje ji.. Nekaj sem že prebrala na netu, bojda so ti občutki nekaj normalnega (ali so res?), pa nekako si pravim, saj je samo en mesec od tega, seveda da je še težko, po drugi strani pa ne vem, kdaj bi se naj to nehalo, če se sploh bo.. Potem je pa še tu druga stran, ko poskušam rešiti odnos z osebo, ki mi veliko pomeni, pa sem nekako sama kriva, da je tako, kot je.. Pojavljajo se mi tudi vprašanja, če me nekako prenaša samo iz usmiljenja, ne pa zaradi tistih ta pravih razlogov, ampak za tem je v bistvu cela zgodba, zafurala sem sama zaradi nekih strahov, ko si nisem mislila, da so v meni... Mogoče bi rada samo kako tolažilno besedo, prosila bi vas pa tudi, če mi lahko date kakšen kontakt, kam se obrniti, če bodo stvari postale prehude.. Ne vem, danes sem že tudi pomislila, da bi šla do zdravnika, da mi da nekaj za pomiritev, ampak ko ne vem, če je to glih pametno.. Mislila sem, da bi naj bilo s časom lažje, zdi se mi pa, da je vedno težje..Pa navdaja me močen občutek nesposobnosti, predvsem v reševanju zadev s tisto osebo, razumem pa vse njegove reakcije, ker kakor koli obrnem, so upravičene, pa bolj ko se trudim ne ponavljati istih napak, izpade ravno obratno, opažam pa tudi, da sploh ne znam razložiti svojih občutkov, ali pa jih v bistvu znam, vendar tam ni več tistega razumevanja, pa si nekako nočem tega priznati.. Torej, res bi vas prosila za kakšen kontakt, mogoče tudi nasvet, kako se spopasti s tem, kaj sploh narediti, kako zopet nadaljevati.. Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem. LP


Odgovor


Pozdravljena!

V tvoji glavi trenutno vlada huda zmešnjava, vse, kar si imela, se ti zdi, da se je porušilo in zdaj boš morala stvari začeti postavljati znova. A nihče od tebe ne pričakuje, da boš nov dom zgradila v enem dnevu. Ampak začni počasi, vsak dan naj bo nov projekt, nov dosežen cilj in postopoma bo vedno lažje.
Trenutno imaš v glavi preveč stvari, preveč vprašanj, zato je nujno, da jih "daš ven iz glave". Vsedi se in napiši na list papirja stvari, ki jih nujno moraš narediti, nato stvari, ki bi jih zelo rada naredila in potem še stvari, za katere bi bilo tudi dobro, da bi jih uredila.
Iz tega seznama si potem postavi kratkoročne cilje, naloge za vsak dan, teden, mesec...Čisto na koncu pa še bolj dolgoročne.
Tako se boš lažje skoncentrirala, uredila misli...predvsem pa se boš zaposlila...
Svetujem ti, da se oglasiš tudi na pristojni Center za socialno delo, kjer ti bodo znali pomagati z nasveti, ti nudili tudi pomoč in podporo.
Dovoli si žalovati, a ne dovoli si, da bi se v žalosti utapljala, vsak dan si napiši kakšno pozitivno, spodbudno misel in jo nosi ves dan s seboj.
Odnose z ljudmi okoli tebe pa prepusti toku, sprejmi pomoč, druženje, a ne analiziraj v tem trenutku odnosov in ne sprejemaj odločitev, prešibka si in kaj lahko bi se zgodilo, da bi sprejela napačne odločitve, ki bi jih kasneje obžalovala.
In verjemi, vsak dan boš lažje preživela, bolečina bo nekega dne manjša....

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]