Velenje.com uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piškotke zunanjih partnerjev, s katerimi beležimo statistiko obiska. Več o piškotkih najdete tukaj. S klikom na povezavo soglašaš, z uporabo piškotkov: Sprejmi

  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 

Velenje.com : StrokovnjakGabrijela Fidler : Odgovor


Gabrijela Fidler
Psihologija

 


Obupanka,
12.11.2010 lučka

Pozdravljeni, se opravičujem, ker vam pišem toda nekomu se moram izpovedati, če ne me bo razneslo. Sem dijakinja 4.letnika zdravstvene šole. Dogodek, ki se je zgodil mesec nazaj mislim, da me bo zaznamoval za celo življenje. Na rojstnodnevni zabavi strica smo se sprva imeli lepo. Nato je stricu postalo slabo, dvakrat je bruhal in padel nepomičen na tla. Hitro sem poklicala rešilca, ga obrnila na bok. In nekaj sekund po klicu ugotovila, da nima več pulza. In v tisti paniki me je bilo strah, da bi aspiriral oz. se zadušil zato ga nisem obračala in ga začela oživljati ampak smo počakali na rešilca, ki je oddaljen kake 3-4 min do max. 5min. Oni so uspeli oživeti le za par minut in potem ni zdržalo. Od takrat se jaz krivim, krivim zato, ker imam občutek, da nisem naredila vse kar bi lahko, da se ga pustila umreti, ker nisem upala ali znala pravilno ukrepati, da bi jaz začela z reanimacijo, hkrati me je bilo strah posledic. Tako, da zdaj imam občutek, da bom slab zdr. delavec, da ne bom znala nikoli pomagati. V šoli smo oživljanje enkrat v 3.letniku sprobali in tako bi ga morala že znati:(. Zdravnik mi je svetoval naj se ne obremenjujem in da je verjetno bilo premočno vse skupaj, jaz pa imam občutek, da bi ga lahko rešila in me je samo tolažil. Včasih se počutim lažje , če sem jezna in ne žalostna. Kaj menite vi, kakšen nasvet, jaz sem obupana. Hvala za odgovor.


Odgovor


Pozdravljena!

Vem, da je slaba tolažba, a na svoji poklicni poti boš še velikokrat v dilemi, ali si ravnala prav, ali bi se lahko izšlo bolje, če bi ravnala drugače.
Sploh za nas, ki delamo z ljudmi, so take situacije še toliko bolj težke in boleče. Vendar nismo bogovi.
Šole še nisi dokončala, nimaš še poklicnih izkušenj in če ste enkrat poskusili ožiljanje, to nikakor ne pomeni, da bi morala to že obvladati.
Pomembno je, da veš, da si želela dobro, da si želela pomagati in tvoji pomisleki v takratni situaciji so te zadržali, da bi ravnala bolj tvegano - kar je edino pravilno. Kajti če bi ravnala bolj drzno in tvegala, pa bi prišlo do negativnih posledic, bi si očitala še bolj.

Zdravnik ti je povedal, da nisi odgovorna in to naj ti bo dovolj.
Če ti bo lažje, se pogovori z domačimi, s sorodniki.

Vsekakor pa prenehaj z nesmiselnim samoobtoževanjem!
Prepričana sem, da boš zelo dobra zdravstvena delavka, zato ker ti je mar za sočloveka - in to je najpomembnejše!

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]