Odgovor

Pozdravljeni!

Težko vam odgovorim, ker premalo poznam situacijo, ne poznam vas in vaše hčere...

Glede na to, da je hči stara 23 let, je verjetno dovolj zrela, da sama sprejema svoje odločitve in zanje nosi tudi sama odgovornost.
Če je ta smer študija njena velika želja in cilj, potem naj vztraja, vi pa ji lahko le stojite ob strani in jo spodbujate. Če je že toliko časa neuspešna, potem verjetno sama dovolj bridko čuti bolečino ob neuspehu in ne potrebuje nikogar, ki bi jo na to še bolj opominjal.
S podporo in spodbudo boste verjetno dosegli več.

Kako pa je do sedaj sprejemala odločitve in reševala probleme, sprejemala poraze? Je probleme reševala sama ali ste vedno vskočili vi in probleme reševali namesto nje?
Potem je verjetno slabše opremljena z odpornostjo in težje zbere voljo in pogum.

Ali se je v tem času vztrajanja pri neuspešnem študiju spremenila, je postala zagrenjena, zamorjena, morda celo depresivna? Če se to dogaja in če menite, da se zaradi študija resnično uničuje, edino takrat je prav, da nastopite bolj odločno, se z njo resno pogovorite in postavite neke meje, roke, do katerih naj naredi kakšen korak naprej ali pa stvar dokončno opusti. Ampak spodbudno, skupaj z njo skušajte najti pot, ki jo bo tudi navduševala in osrečevala, hkrati pa jo bo zmogla. Pokažite ji, da jo cenite, da zaupate v njene sposobnosti in ji stojte ob strani. To najbrž v tem trenutku najbolj potrebuje.
Samo pridiganje ne bo v korist nikomur, najmanj pa njej, saj ji bo le še dodatno jemalo voljo in pogum.

Vse dobro želim vam, predvsem pa njej!