Velenje.com uporablja piskotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piskotke zunanjih partnerjev, s katerimi belezimo statistiko obiska.
Vec o piskotkih najdes tukaj. S klikom na povezavo soglasas z uporabo piskotkov: Sprejmi
  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 
  Velenje.com   Diskusije   Sport   Novice   Obvestila MO   Strokovnjak    Pogrebi   Online 483

Velenje.com : StrokovnjakGabrijela Fidler : Odgovor


Gabrijela Fidler
Psihologija

 


Kako naprej?,
16.11.2008 Jan

Pred 7 leti sem spoznal prijatelja s katerim sva vzpostavila pravo partnersko vezo. Oba sva bila stara 27 let, jaz zaposlen, on dokončal fakulteto. Najin odnos se je zdel trden in ni bilo videti nekega nazadovoljstva. Partner mi je zaupal, da je bil v otroštvu zlorabljen, da mu nihče ni verjel občasno je bil zelo nesrečen in si je želel gledat na stvari z veseljem, ker je večkrat ponavljal, da bi rad bil kot jaz. Oktobra 2004 me je poklical in rekel da je spoznal, da ni človek, ki bi lahko stavil na ljubezen, da bo v kratkem diplomiral in da bo zelo pomemben, ljudje ga bodo potrebovali on pa bo od njih dobil vse kar bo potreboval. To je bil najin konec. Moj svet se je v hipu zrušil, še danes ga nisem postavil nazaj čeprav se trudim saj je bilo stanje nekaj časa tako hudo, da sem se zbudil v bolnišnici zarad hude aritmije srca... Po 4 letih enostavno ne najdem poti po kateri naj bi nadaljeval svoje življenje. Z ljudmi okrog sebe se ne morem pogovarjati o tem kar čutim, tistih, s katerimi se lahko ni veliko. Opažam, da počasi umiram v duši, nisem več tako vesel kot sem bil. Nasmeh na obrazu je zamenjala restnost, notranja bolečina, nenehna borba in izčrpanost pretvarjanja pred vsemi, da sem srečen, čeprav globoko v sebi sreče več sploh ne poznam. Spoznal sem, da je bilo v tem, da me je zapustil nekaj dobrega saj dolgoročno ne bi šlo, sem pa ostal brez odgovorov, zakaj? Konec koncev niti ni pomembno, je pa pomembno zame, da najdem nek izhod iz tega ker ne samo da trpim jaz, trpi moja kariera skratka na vsem se izraža da padam. Spoštovana Ga.Gabrijela zelo bi Vam bil hvaležen za Vaš nasvet oziroma mnenje in Vas prosim če mi ga lahko posredujete na moj mail. Hvala Vam.


Odgovor


Pozdravljen!

Ko nas zapusti ljubljena oseba, vedno trpimo in nam je hudo, sploh če nam ni povsem jasno zakaj, če so razlogi neumni, če celo vemo, da dela napako...
Vendar preteklosti ne moremo spremeniti in drugi osebi ne moremo vsiliti našega razmišljanja, prepričanja, pravico ima, da se odloči po svoje, da naredi tudi napako, da s tem prizadane sebe, pa tudi nas - tega ji ne moremo preprečiti.
Ta nemoč nas lahko uniči, če o njej preveč razglabljamo.
Nekatere stvari se moramo pač naučiti enostavno sprejeti takšne kot so - vem, da je to slaba tolažba, a druge poti ni.

Iz opisanega sklepam, da je imel ta prijatelj veliko travm v svojem otroštvu, verjetno je težko sprejemal tudi svojo identiteto, svojo usmerjenost, sploh, če si je izbral poklic, kjer je bolj ali manj javna osebnost. Očitno se je odločil raje potlačiti svoja čustva in svoje čustvene potrebe za zadovoljitev svoje javne podobe in potrjevanja s strani javnosti. Morda se je že iz otroštva naučil zatajevati svoja čustva in svoje čustvene potrebe, hlepi pa po priznanju, po dobri javni podobi... Ne trdim, da je to zdravo, da je zaradi tega on bolj srečen, a verjetno drugače ne zmore in ne zna. In vajina ljubezen je bila pri tem ovira, čeprav mu je veliko pomenila, ga je osrečevala. A zato, da bo zmogel "preživeti", verjetno bolj potrebuje svojo javno dobro samopodobo, zadovoljene potrebo po ugledu, kot pa svoje intimne čustvene potrebe - te zna zatajevati še iz otroštva.
S svojo ljubeznijo ste mu bili pri tem verjetno ovira, kajti obojega ne bi znal usklajevati in vajina ljubezen ga je "pomehkužila", ga je delala nesigurnega, saj tega iz otroštva očitno ni poznal...

Vse to sem vam napisala le, da bi morda lažje "pokukali" v njegovo glavo, ga lažje razumeli in morda vam bo to razumevanje tudi v pomoč pri racionalizaciji vajinega odnosa.
Česar ne moremo spremeniti, moramo sprejeti in s tem živeti. Verjamem, da vam je težko, verjetno še toliko bolj zato, ker veste, da bi ga lahko osrečili - a sprejeti in razumeti morate, da za "preživetje" očitno bolj potrebuje dobro javno podobo, kot pa ljubezen - brez te se je že davno naučil živeti.
Razumevanje vam bo morda pomagalo prerezati vezi in dovolilo znova zaživeti in odpreti srce.
Obstjajo tudi terapije, ki vam bodo morda v pomoč, po spletu poiščite pod "rezanje vezi".

Veliko poguma in volje, predvsem pa - imejte radi sami sebe!

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]