Velenje.com uporablja piskotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piskotke zunanjih partnerjev, s katerimi belezimo statistiko obiska.
Vec o piskotkih najdes tukaj. S klikom na povezavo soglasas z uporabo piskotkov: Sprejmi
  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 
  Velenje.com   Diskusije   Sport   Novice   Obvestila MO   Strokovnjak    Pogrebi   Online 535

Velenje.com : StrokovnjakGabrijela Fidler : Odgovor


Gabrijela Fidler
Psihologija

 


Zapiranje vase, nato izbruh,
10.12.2007

Lepo pozdravljeni, star sem 30 let, sem mož in oče 3 letnega sina - oba imam zelo rad. Živimo v hiši ženinih staršev, naj povem da sem ko sem spoznal svojo ženo delal in živel na povsem drugem koncu naše države in sem se občasno vozil domov k njej, dokler mi pač dolga pot ni bila v breme. Ko se je to zgodilo sem pustil življenje, službo v tistem kraju in sem se preselil k njej. Od začetka je bilo krasno dokler sem sodeloval pri opravilih doma, namreč živimo na manjši kmetiji, bil sem brez službe. Celo tako sem bil intenziven, da se je najin odnos ohladil, ker sem bil večino časa z njenim očetom. No in potem sem to spremenil, želel sem si nje, dobil se odpor do dela doma, našel sem si službo. Seveda tega nihče ni razumel in namesto da bi to razložil oziroma bi jim skušal dopovedat kaj si želim sem se zaprl sam vase. Izogibati sem se začel tastu, tašči... prav skrival sem se. Zasovražil sem okolico zaradi katere sem se prej zjokal, ko sem odhajal v drugi kraj... V tem času sva se poročila, dobila sina, moj odnos z njenimi starši so katastrofalni, niti pozdravimo se ne več, oziroma bom pošten niti pozdravim ju ne več. Normalno tudi odnosi med nama trpijo zaradi tega. Občutljiv sem postal že če samo opazim, da žena govori z očetom, kaj še le da mu karkoli pomaga. Zaprem se vase in nato eksplodiram, ter si nato v prepiru mečeva na plan stvari, ki so se zgodile že pred časom. Naj povem, da sem ob delu z tastom vedno raje obdržal svoje mnenje zase in sem naredil tako kot mi je rekel on. Pač v glavi sem imel da je to njegovo posestvo. Vedno bolj ugotavljam, da je največji problem v meni samem, vem da ljudi ne morem spremeniti lahko le sebe. Sam se po resnici povedano ne znam, bojim se da bom vse skupaj izgubil, ker si ne znam pomagati. Verjemite da sem poskušal, vendar na koncu ugotovil, da se tako obnašal povsem brezvestno, kot bi bil v nekem transu! Ko pa ta zaprtost mine mi je pa neizmerno žal. Vem kam to vodi... bila sva že na dveh, treh sestankih pri terapevtu vendar ugotovila, da si tam le mečeva stvari iz zgodovine naprej. Prosil bi vas za nasvet, ker res sam naprej ne morem! Koga naj obiščem, pokličem... sem s Koroške! Najlepše se vam zahvaljujem


Odgovor


Pozdravljen!

Vsak odnos oblikujeta oba, ki se v odnosu srečujeta in torej nikakor niste za nastalo situacijo krivi samo vi.

Generacijske razlike so lahko zelo velike in potrebno je veliko modrosti in potrpljenja iz obeh strani.
Vi ste tisti, ki ste se priselili k ženini družini, ampak to ne pomeni tudi, da morate povsem sprejeti njihove zahteve in se povsem podrejati njihovemu načinu dela in življenja. Potreben je pogovor, dogovarjanja in kompromisi.

Vaša družina je vaša žena in otrok, pomembno je, da se imate vi radi in se razumete.

Razumem vas, ko pravite, da so odnosi z njenimi starši katastrofalni, odkar ste dobili delo in niste več toliko doma, ne pomagate več toliko pri delu. Spremenili ste se in njeni starši najbrž to težko sprejmejo, saj ste bili pred tem drugačni. Vi imate pravico biti jezni nanje, ne smete pa kratiti pravice do lastnih staršev svoji ženi. Kajti kakršnikoli so starši že, njeni so in edini so.

Verjamem, da so vas slabi odnosi zastrupljali in ker niste sproti razčistili, ste se pogrezali le še globlje v prepad, iz katerega sedaj ne vidite več.
Sedaj imate porušeno tudi mnenje o sebi, kar vas še dodatno navdaja z jezo in vpliva na vaše izbruhe.

Menim, da boste najbrž težko razčistili odnose, dokler boste živeli skupaj, saj bo slej ko prej ponovno prišla situacija, ki vas bo vrgla iz tira.
Predlagam, da se dobro pogovorita z ženo in razmislita tudi o morebitni, vsaj začasni selitvi na svoje.
Seveda pa nikakor ne smete njej in otroku omejevati obiskov pri starših (skupen dogovor, kaj in kolikokrat) - oba se morata odločiti, da bosta vlagala v vajin odnos in ga skušala rešiti, to pa pomeni tudi sklepanje kompromisov...iz obeh strani.

Če so vaši izbruhi jeze res hudi, nekontrolirani in jih ne boste mogli omejiti, je prav, da poiščete tudi pomoč.
V Slovenjgraški bolnisnici je zaposlena psihologinja, prosite svojega osebnega zdravnika za napotnico.
Lahko pa vas napoti tudi kam drugam.

Če imate trenutno slabe odnose s soljudmi, še ne pomeni, da ste slab človek!
Želim vam vse dobro, veliko potrpljenja, notranjega miru in moči za spreminjanje.
Predvsem pa - imejte se radi.

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]