Velenje.com uporablja piskotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piskotke zunanjih partnerjev, s katerimi belezimo statistiko obiska.
Vec o piskotkih najdes tukaj. S klikom na povezavo soglasas z uporabo piskotkov: Sprejmi
  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 
  Velenje.com   Diskusije   Sport   Novice   Obvestila MO   Strokovnjak    Pogrebi   Online 408

Velenje.com : StrokovnjakGabrijela Fidler : Odgovor


Gabrijela Fidler
Psihologija

 


Brez prijateljice in partnerja,
30.8.2007 Osamljena duša

Vsaka ženska ima kakšno prijateljico, ki ji zaupaš, ali prijateljice oziroma prijatelje za druženje in tako sem jih imela tudi jaz, s katerimi sem se veliko družila, hodila v naravo, na enodnevne izlete, po trgovinah... Aja, pa še vse so bile samske, tako da so imele čas za vse. Če je bila kakšna zaljubljena, pač ni imela časa za nas. Tudi to je življenje, še privoščila sem ji. Imela sem prijateljico, ki je bila iz premožne družine ter je izbirala moške samo med super izobražence, kot je na primer magister, doktor, specialist, in je tudi rada kazala vsem svoje materialno bogastvo. In ta bahaška prijateljica me je tudi večkrat prosila, v kaj naj se obleče in tudi kaj naj si kupi za obleči za srčnega izbranca z magisterijem, da bi bila še bolj privlačna. Tako da sva šli večkrat z njenim luksuznim avtom v trgovske centre po Sloveniji in tudi v tujino, če je bilo »treba«. Hodili sva samo po butikih znanih blagovnih znamk, ona kot nakupovalka, jaz pa le kot svetovalka. Naučila sem jo tudi kuhati in pripravljati jedi (zgodilo se je tudi, da kakšno sladico na koncu nisem smela niti poskusiti – da je lahko potem rekla svojemu dragemu, da je sama spekla). Skratka zanjo sem porabila ogromno časa, kar mi ni bilo nikoli žal. Bila sem celo vesela, da sem nekomu pomagala. Do tu pa je vse lepo in prav. Ker se mi ni javljala več, sem začela klicati, da bi si dobili. In glej ga zlomka, od nje sem dobivala same negativne odgovore: »Nimam časa, ker grem s fantom v restavracijo.«, »Grem h kozmetičarki.« ali pa »Grem s fantom malo po trgovinah.«. Kar naenkrat me ne potrebuje več, tudi za kratek klepet ob čaju ne. Oziroma me kliče le takrat, ko me prosi za pomoč. Spoznala sem tudi osebo mojih let, s katero sva si bližali zaradi istega konjička. In sva se začeli videvati enkrat ali dvakrat na mesec, slišali pa vsak teden. Po nekajkratnem svidenju pa me je začela kar naenkrat prositi. In jaz sem ji ustregla, ker mi je odgovarjalo, da nekomu pomagam. Prosila me je tudi »take«, če lahko grem namesto nje po kakšno stvar v določeno trgovino ali pa jo peljati v nek kraj z avtom, in to z mojim, češ da ne more, ker jo boli noga, ali da si ne upa, čeprav gre vsak dan v službo s svojim avtom, ali pa oddam kakšno pošto, seveda, poštnino plačam jaz. Nato pa sem začela pred njo upirati oziroma izgovarjati, da veliko nimam časa zaradi službe, ko me je kaj takega prosila, ker sem imela občutek, da me izkorišča in da bi proste trenutke izkoristila le za moža, ki je bil zelo deloven in prava copata, hčerkico, ki je imela vse, kar si je zaželela, in da bi privarčevala kakšen tolar, ker je bila zelo skopa. Rade volje bi ji pomagala, če bi bila bolna ali revna, a ona je bila zdrava in zelo dobro situirana oseba. Po pogovoru in po potrebi po moji družbi sem opazila, da je imela takrat, ko se je z mano družila, težave z možem. Ni se ji namreč pustil, da mu ukazuje in da bi bila njuna razkošna hiša prepisana samo nanjo. No, na koncu pa izgleda, da ga je »premagala«. In kmalu zatem se je začela družiti le s smetano elitne družbe. Potem sva si samo dopisovali po elektronski pošti in po številnih tudi zelo odbijajočih stavkih je bilo na koncu namesto lep pozdrav takole: »Pusti me pri miru!«. In to mi je dalo vedeti, da me ne mara več. In prav sem imela: od takrat naprej se nisva več slišali, kaj šele videli. Tudi na moje klice (in številne elektronske pošte) se ni več odzvala. Po dveh zgodbicah sodeč bi kakšen mislil, da se družim samo z bogatašinjami. Kje pa, so bile tudi take, kot sem jaz. Bila je tudi moja soseda. Skupaj sva šli na pico, vročo čokolado, sprehode v naravo ali enodnevne izlete, ker se nisva mogli kaj dosti privoščiti za več. Ona brezposelna, jaz s skromno plačo. Bila je tudi edina, ki me ni nikoli prosila za kakšno »izkoriščanje«. Bila je tudi res prava prijateljica, ki mi je zaupala, svetovala in vedno imela čas zame. Do takrat, ko se je zaljubila v moškega, ki živi v istem kraju kot midve. Kar naenkrat ni imela več časa zame, tudi njenih klicev nisem več dobivala. Vidim jo le na cesti, ko pelje otroka na sprehod, saj je kmalu po »spoznanstvu« zanosila, ali ko gre s partnerjem v trgovino. Zelo jo pogrešam, saj je bila prijetna oseba. Ko kakšno povabim k sebi domov, vedno dobim iste odgovore in tudi izgovore: »Nimam časa.«, »Se slabo počutim.«, »Povabljena sem na večerjo.«, »Grem s fantom v kino.«, »Imam veliko za pospravljati.«, »Grem k bratu na obisk.«. Tako da lani pa tudi letos še ni bila nobena prijateljica pri meni doma in se ne bi čudila, da bi me imeli sosedje in moji domači oziroma sorodniki za samotarko. Tudi najdaljšo noč v letu sem preživela sama v družbi televizorja – nobenega klica, voščil, daril, družbe, ognjemeta in ostalih prijetnih stvari. Saj opažam, da se me nekateri izogibajo kot hudič križa, češ da z menoj nekaj ni v redu. Tudi kličejo me ne več, razen ko me prosijo za pomoč. Izgleda, da moram biti, če hočem obdržati kakšno prijateljstvo, dekla. Ni čudno, da sem izgubila tudi samozavest. Počutim se izigrano, prevarano, odrinjeno, izkoriščano. Opažam tudi, da so moški največji »kradljivci« prijateljic oziroma da znajo »pokazati«, kdo so prave prijateljice. Tako da tista, ki je brez partnerja in samskih prijateljic, ostane čisto sama, ker so prijateljice preveč zaposlene z osebo nasprotnega spola. Po drugi strani pa sem vesela in hvaležna moškim, ker sem spoznala, da niso bile prave prijateljice, sicer me ne bi pustile na cedilu. Pregovor, ki pravi, da prijatelja spoznaš v nesreči, je res sila resničen. Tudi jaz bi rada imela neko osebo, ki bi me spoštovala in ljubila tako, kot sem, toda očitno imajo vsi te osebe nasprotnega spola nekakšne predsodke, kot je ta nenavaden primer: Ko je moj fant izvedel, da malo slabše slišim, čeprav se normalno pogovarjam, me je takoj zapustil in od takrat nisem imela nobenega moškega. Toliko o predsodkih. Zdaj so moje najboljše prijateljice samo knjige in rože, ker vem, da me ne bodo nikoli razočarale. Res nimajo čustev, a znajo pa »pokazati«, kdo je pravi prijatelj, saj me niso nikoli pustile na cedilu kot prijateljice v človeški podobi. V žalosti celo od staršev nisem dobila kakšne topline, ljubezni, objemov za tolažbo, ravno nasprotno, trdili so, da sem sama kriva, ker sem neumna, ker se ne znam pogovarjati, … Doživela sem marsikaj lepega, še več pa grenkega. Rada sem potovala, spoznavala kraje in ljudi, od katerih so me potem mnogi razočarali. Po naravi sem iskrena ter še vedno zaupam ljudem in njihove poštenosti. Prav zaradi te iskrenosti sem pogosto ostala na cedilu, osamljena in izigrana. Zato se vedno bolj zapiram vase in iščem samoto, čeprav vem, da to ni dobro. Ker mi nihče ne more pomagati, prosim, pomagajte mi vi. Hvala!


Odgovor


Draga osamljena duša!

Nihče vam ne more pomagati, razen vas samih.

Najprej morate sprejeti samo sebe, se imeti rada, taki kot ste.
Včlanite se v kakšno društvo, vpišite v kakšen krožek...nikar pa ne ostajajte med štirimi stenami. Tako boste spoznali ljudi s podobnimi interesi, pa še naučili se boste česa...

Pravi prijatelji so redki, nikakor niso to ljudje, ki izkoriščajo našo dobroto in ustrežljivost. Seveda, do neke mere, smo vsi ustrežljivi do svojih prijateljev in jim pomagamo, jim storimo ob strani, če pa nam oni ne pomagajo, ko mi potrebujemo pomoč, je to znak, da niso naši pravi prijatelji.
Če se boste sprejeli in imeli radi, si tega nikakor ne boste dovolili.

Morda ste pri navezovanju stikov, prijateljevanju, preveč vsiljivi, ljudem ne puščate svobode, jih preveč "okupirate"...
In tako vas ljudje, ki znajo izkoriščati, hitro prepoznajo kot lahko tarčo, ali pa se vas zato izogibajo.

In še o moških... ti nikakor niso "kradljivci" prijateljic, saj se vsaka sama odloči, komu bo posvetila svoj čas. Logično pa je, če se na novo zaljubi, ima male otroke..., da takrat nima več toliko časa za svoje prijateljice. In s svojo posesivnostjo, vsiljivostjo ste jo morda odgnali le še dlje od sebe.

Tudi niso vsi moški občutljivi na telesne napake, saj jih imamo vsi, večje ali manjše, morda to niti ni bil pravi razlog, d avas je zapustil, ampak ste si sami tako razlagali...

Zato bodite prijazni, odprti, a ne vsiljivi, imejte se radi, uživajte v življenju, bodite nasmejani, pozitivni in zelo hitro boste postali dosti privlačnejši tako za prijateljice, kot prijatelje...
Predvsem pa imejte radi sami sebe.

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]