Velenje.com uporablja piskotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piskotke zunanjih partnerjev, s katerimi belezimo statistiko obiska.
Vec o piskotkih najdes tukaj. S klikom na povezavo soglasas z uporabo piskotkov: Sprejmi
  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 
  Velenje.com   Diskusije   Sport   Novice   Obvestila MO   Strokovnjak    Pogrebi   Online 537

Velenje.com : StrokovnjakGabrijela Fidler : Odgovor


Gabrijela Fidler
Psihologija

 


Mož je len,
5.4.2007 Obupana

Lep pozdrav. Ne vem na koga se naj obrnem, vendar če se bo tako nadaljevalo bo najinega zakona kmalu konec. Takole. Porocena sva že leto in pol, imava malo hčerkico, ki mi je pravzaprav največja tolažba v življenju. Vse prijatelje sem zaradi njega izgubila, z nikomer se ne družim, tudi svojih težavic nimam komu zaupati, nimam se s kom pogovarjati. Nenormalno mi je težko, ker on je vsak dan zunaj, vedno je z ljudmi v kontaktu, ima se s kom pogovarjati, pa se jaz mu nudim vse kar si lahko želi. On pa se je zelo spremenil. Z menoj noče nikamor, se ko recem grema malo na sprehod se njemu NE LJUBI. Nič se mu ne ljubi... Jaz sicer grem z hčerkico na sprehod, vendar mi to ne zadošča, ker potrebujem nekoga s kom se lahko pogovarjam s kom se lahko smejim in jočem ce je potrebno... On me nikakor noče razumeti, ko mu rečem zakaj nikamor ne greva, mi reče, pa vzemi malo in pojdita na sprehod. Skupaj gremo ven, samo takrat ko gremo v večji nakup v trgovino! Vem, da vse to poteka tudi se iz otroštva, ker so ga starši dosti zaklepali v stanovanje in ni smel nikamor, samo učiti se je moral, tudi brezposelnost in dolgovi so ga malo dotolkli, vendar sva to resila že kmalu po poroki pa je še vedno takšen ampak mislim da meni ni treba trpeti vse to... Rada bi mu pomagala, rada bi nama pomagala... Vendar ne vem kako... Dostikrat sva se ze razšla zaradi tega, vedno se prijoče nazaj in obljublja da se bo spremenil ja, dan ali dva je drugače, potem pa vse spet po starem... Zdaj sem mu rekla, da ima en mesec časa, da se spremeni, če ne, je potem za vedno konec med nama in si lahko že išče stanovanje... Vendar sem prepričana, da se človek kar tako v enem mesecu ne more spremeniti... Rada bi rešila najin zakon, nenormalno rada se imava in ne vem kako bi brez njega, vendar tega ne morem več trpeti... Hočem se z njim pogovarjati, pa samo reče ma mene to ne zanima no! Saj tudi mene ne zanima koliko je katera nogometna ekipa igrala pa vseeno presedim nedeljo z njim ob tv-ju in mu nikoli ne rečem, da to pa mene ne zanima in da naj prestavi program... Vem da sem se že malo razpisala, vendar je to edina možnost da nekomu zaupam svoje tezave... NIKOGAR NIMAM s kom bi lahko govorila in to me boli!!! Ne vem kako naprej, rekla sem že da greva k psihologu, pa je to njemu predrago! Ali mu je res teh nekaj evrov pomembnejših od najine zveze. Ne vem kam vse to vodi. Prosila bi vas za kakršenkoli nasvet, ker sama naprej ne morem!!! Najlepša hvala, ker ste si vzeli čas za mene!


Odgovor


Pozdravljena!

Rojstvo otroka predstavlja največjo srečo, obogatitev neke veze, hkrati pa predstavlja tudi dodatno obvezo, obremenitve.
Ženske rojstvo otroka navadno sprejemamo drugače, povsem normalno se nam zdi, da mu prilagajamo svoje dejavnosti, urnik. Otrok pravzaprav postane središče in glavno vodilo našega življenja.
Moški pa to sprejema drugače, seveda si otroka tudi on želi in ga ima rad, a včasih se v odnosu z njim ne znajde, ne znajde se v novi situaciji, zato je naloge žene, da mu pri tem pomaga.
Naenkrat žena, ki se je prej posvečala samo njemu, zanj nima več časa, vrti se le še okoli otroka in ga varuje kot koklja (je zaščitniška, se boji, da mož ne bo pravilno otroka prijel, ga ne zna previti...stalno mu gleda čez ramo)...in povsem normalno je, da se mož počuti odrinjenega in nazadnje se tudi odmakne.
In žena, mlada mamica se počuti sama, osamljena, brez podpore...ne vidi pa, da je k situaciji malo pripomogla tudi sama.
In če grem še k odnosom med partnerjema, nikoli za nastalo situacijo ni kriv en sam, vedno oba sooblikujeta odnos.
Da, res je, vsi s seboj nosimo določen križ, travme iz otroštva, večje ali manjše...a te ne smejo biti izgovor, da se v odnosu ne bi potrudili, vlagali.
Partner, kateremu smo naše težave, travme zaupali, pa teh tudi ne sme izkoristiti v argumentih proti nam, saj nas s tem še dodatno rani in nas odmika od sebe.
Osnova vsakega odnosa je medsebojno spoštovanje, da spoštujemo in sprejemamo partnerja takega kot je, z vsemi njegovimi pomankljivostmi vred.

Pa še konkretno k vajinemu odnosu. Zakaj ste se odločili zanj? Kaj so bile tiste kvalitete, ki so vas pritegnile in prepričale, da ste se odločili ustvariti družino skupaj z njim? Ima vaš partner te kvalitete še vedno? Ali je vaša jeza zameglila pogled nanje?
To, da ste zanemarili svoje prijatelje in nimate več stikov z njimi, je povsem vaša odločitev in odgovornost, za to ne smete kriviti partnerja.
Seveda je mladi mamici težko biti sama z otrokom cele dneve brez družbe, a konec koncev je to povsem njena odločitev, ki jo lahko tudi spremeni.
Na sprehodih verjetno srečujete polno maldih mamic, zakaj s katero ne navežete tesnejšega stika, zaupnejšega odnosa?
Tudi če bi poklicala katero od "starih" prijateljic, verjamem, da bi se vas razveselila.
Poskušajta z možem poiskati varstvo za otroka in iti kdaj ven tudi sama, ali pa vsaj zvečer, ko dasta otroka spat, poskrbita za romantičen večer v dvoje, si odpreta kakšno buteljko, privoščita kaj lepega in se posvečata le drug drugemu.
In, če mož ne želi z vami na sprehod, naj on doma pazi na otroka, vi pa pojdite sami kam, privoščite si to vsaj enkrat na teden (npr. klepet s prijateljicami, obisk kina, kakšno masažo....).

Potreben bo temeljit pogovor med vama ( a pogovor pomeni, da govorita oba in oba predstavita svoje stališče, svoje poglede in rešitve; nikakor pa ne sme biti prisotno kritiziranje drugega, napadanje, ker s tem povzročimo le, da se drugi zapre pred nami in zbeži).
Naj vam tudi mož pove svoje želje, poglede, poslušajte ga!
In skupaj poiščita rešitev, ki bo obema ustrezala.
Odnos v stilu "tako se boš obnašal, kot bom jaz rekla"
ne bo uspešen in vedno znova se bo rušil.

Predvsem pa - imejte se radi in si privoščite sprostitev!

Še veliko lepih skupnih trenutkov vama želim.

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]