Velenje.com uporablja piskotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piskotke zunanjih partnerjev, s katerimi belezimo statistiko obiska.
Vec o piskotkih najdes tukaj. S klikom na povezavo soglasas z uporabo piskotkov: Sprejmi
  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 
  Velenje.com   Diskusije   Sport   Novice   Obvestila MO   Strokovnjak    Pogrebi   Online 369

Velenje.com : StrokovnjakGabrijela Fidler : Odgovor


Gabrijela Fidler
Psihologija

 


Potrebujem strokovno pomoč?,
24.7.2006 Lena

Stara sem 51 let. Pred dvema letoma mi je umrla mama, pred petimi oče. Oba sem dolga leta tudi negovala in skrbela zanju. Ob smrti tako očeta kot pozneje mame nisem potočila niti solze, čeprav mi je bilo zelo hudo. Brada pa se mi zatrese ob kakšni limonadi na TV, solze s težavo zadržujem, kadar spremljam npr. umetnostno drsanje na TV, ali nekatere druge športe, ki jih spremljam. Ko smo se "poslovoli" od psa, sem čez par dni kar tri dni zaporedoma točila solze, brez joka, kar same so mi privrele na oči, če sem se spomnila nanj. Vsekakor se mi to ne zdi normalno. Kaj menite vi?


Odgovor


Draga gospa,
kar se vam dogaja ni nič nenormalnega.
Več razlag obstaja za takšno obnašanje.
Verjetno ste v odnosu do svojih staršev vzpostavili določeno kontrolo čustev (če ste jih dolga leta negovali, ste z njimi doživeli verjetno veliko tako prijetnih kot tudi neprijetnih dogodkov - in odnos s svojimi starši je tisti, kjer smo najbolj šibki in ranljivi. Včasih bi jim marsikdaj povedali tudi kaj manj lepega, pa morda zaradi občutka dolžnosti, spoštovanja, to ne storimo in zadržujemo čustva v sebi - jih potlačimo. Zelo verjetno je, da se je to pri vas dogajalo na nezavednem področju. Na zunaj pa ste nekako čustveno otopeli do njih - s tem si ustvarjamo lastni obrambni obroč. To seveda ne pomeni, da jih niste imeli radi, prav nasprotno, s svojim vedenjem in skrbjo zanje ste svojo ljubezen dosti bolj izkazovali, kot s solzami na pogrebu.
Morda je bil kdo od njiju tudi dolgotrajno bolan in ste se nekako v sebi podzavestno že pripravili na njegov odhod in tako spet vzpostavili kontrolo čustev, ki vam ni dovolila joka ob njegovem odhodu.

In zakaj potem jočete ob nadaljevankah, za psom? Ker čustva nekako morajo ven in jim pri odnosu s starši podzavestno niste pustili, so zato toliko bolj izrazita ob banalnih stvareh, ki jim posvečamo manj pozornosti in s tem tudi manj kontroliramo čustva. Zato takrat bolj privrejo na dan.

Morda bi bilo prav, da bi pisali dnevnik, napisali kaksno pismo svojim staršem - tako zase...da izlijete svoja čustva na plan in jih ozavestite.
Škodil pa ne bi niti pogovor s kakšnim strokovnjakom, ali pa tudi z osebo, ki ji zaupate, s katero se lahko pogovarjate.
Nikar pa ne držite stvari v sebi.

Lepo vas pozdravljam.

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]