Velenje.com
: Zgodbe za Velenje.com
Poslali ste nam 3 zgodbe. Nagradili smo jih z nagradami po 5000, 3000 in
2000 SIT, nagrade pa smo poslali po pošti. Vsem sodelujočim se lepo zahvaljujemo!
| Sladoled Tilen Legnar, Šmartno ob Paki |
2000 SIT |
| Bil je lep poletni dan, ko sem se
odpravil s svojo mamico na potep po Velenju. V tej pasji vročini te pot
najprej zanese preko sladoledarjev, ki jih je kar nekaj v Velenju. Moja
mamica mi zelo rada kupi sladoled, posebno dober je vanilijev. Pa si
bom ta dan zapomnil za lep čas. Tako slasten ko je bil, pa mi je od te
vročine kepica padla na tla, še ogledal se nisem, ko je pritekel do
mene velik pes in začel lizati moj dober sladoled. Bil sem zelo jezen. |
| Velenje
Teo Čeh, Lokovica |
5000
SIT |
Velenje ja, čudovito mesto pravi moja mama, ki je velenjčanka. Ampak
vedno pravi, da včasih je bilo še lepše in boljše. Otroci so se znali
pred bloki igrati igre, ki jih današnji otroci sploh ne poznamo. Tudi
mladina je bila boljša in bolj spoštljiva do starejših.
Jaz sedaj ne živim v mestu. Živim v čudoviti vasi Lokovica, ki spada
pod Šoštanj. Pa vendar pogosto grem s svojo mamo v Velenje po nakupih.
In povem vam, da je to grozno. Saj ne moremo hodit po Velenju mirno,
da se ne bi kar naprej ustavljali in pozdravljali mamine znance,
prijatelje,... Potem pa obujajo spomine, kako je bilo včasih. Pa moja
mamica še sploh ni stara pa ima že toliko zanimivih spominov. Je pa
res Velenje nekaj posebnega, da tako rada govori o njem. Vendar to vse
je bilo včasih pred petnajstimi mogoče dvajsetimi ali pa tudi več
leti.
Sedaj je v Velenju železne pločevine kar nekajkrat več kot včasih,
zato so tudi bili prisiljeni napravit modre cone. Pa tudi zelenic je
dosti manj kot jih je bilo, saj so dosti katero porabili, da so
naredili parkirišče. Pa saj se sploh ni varno sprehajat po centru
Velenja, ker ti nevarnost preti na vsakem vogalu. Motoristi, rolarji,
skejterjki, kolesarji,... No in tako jaz vidim mesto Velenje, ki pa ga
ne poznam dobro. Bom rajši ostal na vasi pa čeprav imam zato sloves
manjvredneža ali celo kmeta za nekatere mestne ljudi. Tukaj živim v
pravljici, ki so jo mestni ljudje lahko samo sanjajo. Čeprav vem, da
bom še prekmalu moral v večje mesto na šolanje in po znanje za
nadaljno življenne. Zato moram uživati sedaj, ko sem še doma v varnem
zavetju svoje družine na vasi med zelenimi travniki in med cvetočimi
drevesi. In vem, da se bom vedno tudi kasneje rad vračal nazaj domov. |
| Zgodba iz
Velenja Sara Beriša, Velenje |
3000 SIT |
Bil
je maj. Vroče sonce nas je spominjalo da bo kmalu poletje. A ob
hladnih jutrih nas je mraz še vedno postavil na realna tla sredi
pomladi.
Neki dan je moj popoldanski spanec prekinil mamin krik:
"Telefon zate."
V jezi sem stekla do telefon in razmišljala, kdo bi lahko prekinil moj
spanec.
"Hej," je rekel nekdo na drugi strani. Nisem vedela kdo je zato niti
nisem vedela kaj naj rečem. Obnašala sem se tako, kot v običajnem
telefonskem pogovoru.
"Hej, kako si. Ravnokar sem spala in če me ne bi zbudil bi še vedno."
Zaslišala sem smeh na drugi strani slušalke. Nekam znan glas mi je
bil. Po dolgem razmisleku me je spet prekinil:
"Priznaj! Nimaš pojma s kom govoriš."
No, pa me je le dobil. Odgovorila sem da res ne vem. Kaj pa naj bi
drugega rekla?
"Urban tukaj."
Od začudenja sem strmela v slušalko. Po dolgem času edini fant, ki mi
je zares všeč.
"Em, iz glasbene šole?" sem se delala neumno. Starejša sestra mi je
svetovala, naj se vedno delam, kot da mi je moj ljubljeni fant zadnje,
kar me zanima.
"Ja, to sem jaz."
Tišina.
Le kaj hoče od mene. Verjetno ga zanima kaj imamo za nalogo. Ampak
potem bi vprašal Lucijo, saj je njegova sošolka. Mogoče pa je klical
zato, ker bi me rad povabil ven.
"Hej, zakaj si tako tiho?" je prekinil moje ugotavljanje.
"Ne vem. Saj si ti klical mene."
"Prav imaš. Mi lahko poveš, kaj smo imeli za nalogo?"
Popolno razočaranje. Torej je res hotel izvedeti le kaj je za nalogo.
Jaz pa sem trapa, kot vedno.
"Ja, seveda. Tretja vaja v učbeniku. No se vidiva v petek."
Odložila sem slušalko in nisem počakala, da se sploh poslovi.
Razočarana sem se zgrudila na posteljo. Skoraj sem že zaspala nazaj,
ko me je spet prekinil telefon.
"Halo?"
"Živjo, Lucija tukaj!"
Zelo sem je bila vesela. Moja najboljša prijateljica je. Med drugim pa
je tudi Urbanova sošolka.
"Hej, mi lahko nekaj poveš?" sem slišala njen glas.
"Pa ne da tudi ti ne veš kaj smo imeli za nalogo v glasbeni šoli?"
"Zakaj sprašuješ? No pa saj boš drugič povedala. Na primer … danes
popoldne na Titovem trgu petih. Točno na zvezdi, kot vedno. Saj imaš
čas, kajne? Res potrebujem nasvet najboljše prijateljice. Si za?"
"Samo če mi omeniš za kaj potrebuješ nasvet."
"To pa ne. Saj boš izvedela še pravi čas."
Vsaj za trenutek sem pozabila Urbana. Bila sem vesela, da ji bom lahko
zaupala moje težave. Samo ona je vedela, kdo je moja velika ljubezen.
Vedno zamujam. Ura je deset čez pet. Ko sem pogledala naprej sem
videla nekaj redarjev, ki so preganjali tako imenovane "skejterje". Le
zakaj jih ne pustijo pri miru. Ja, saj vem, javni red in podobne
stvari. Ampak vseeno sem prepričana, da je Titov trg samo zaradi njih
tako živahen.
Pogledala sem na zvezdo, na sredini Titovega trga. Čudno. Lucije še ni
bilo. Vedno je bila točna. Ko pa sem še bolj napela oči, sem zagledala
nekoga, ki sem ga bila še bolj vesela, kot Lucije.
Na zvezdi je stal Urban. Le kaj je počel tam?
"Hej!" sem mu zaklicala.
"Živjo!"
"Em, ali koga čakaš?" me je zanimalo.
"Na pol imaš prav. Čakal sem, ampak oseba, ki jo čakam, je že prišla."
"Aha… No lepo se imejta, kjerkoli že bosta," sem hotela prikriti
razočaranje.
"Čakal sem nate."
Šok.
"Ampak jaz čakam Lucijo."
Priznam, tisti hip so mi možgani delovali po polžje.
Gledal me je s takšnimi očmi, da je še bolj upočasnil delovanje mojih
možganov.
"Aha. Vidva sta se zmenila. Lucija je rekla, da bo prišla, ampak
prišel si ti."
Ugotovitev leta. Halo?!!
"Ampak zakaj?"
Spet tišina.
"Žal mi je, da sem se vedno obnašal, kot totalen idiot. To pa samo
zato, ker nisem vedel, kako naj se obnašam pred tabo. In mimogrede,
nalogo za glasbeno šolo sem že zdavnaj naredil. Nisem te klical zaradi
naloge ampak, da bi te povabil ven, ampak potem si odložila slušalko
in nisem vedel, kaj bi. Poklical sem Lucijo in rekla je, da ti
verjetno ne boš imela nič proti najinemu načrtu."
Približno mi je bilo jasno, o čem je govoril. Ampak še vedno sem samo
zaljubljeno strmela v njega. Kakšno butasto obnašanje.
"Sara, res si mi všeč. Butasto je bilo, da sem sploh prišel… Nima
veze… Današnji dan bo ostal v spominu, kot najbolj brezvezen. Kako sem
sploh lahko pomislil, da sem ti vsaj malo všeč?! No, saj se vidiva v
petek. Adijo."
Kaj se dogaja? Tip mi je pravkar priznal, da sem mu všeč, v drugem
hipu pa odide, in jaz, do ušes zaljubljena vanj, ga bom pustila
oditi?!
Stekla sem za njim.
Obrnil se je, jaz pa sem ga poljubila.
Zdaj sem jaz povzročila zaostajanje delovanja njegovih možganov.
"Torej sem tudi jaz tebi všeč?" je presenečeno izjavil.
Še en poljub.
Najlepši dan v mojem življenju.
Ampak to je bilo spomladi. Zdaj je jesen. Zdi se mi dolgo tega, ko sva
bila skupaj. Čas brez njega mineva trikrat počasneje.
Zanima me ali bo kdaj ta zgodba le spomin na najstniško romanco. Kajti
zdaj mi ta tako imenovana romanca pomeni veliko več. Bil je moja
velika ljubezen. Vedno se bom spominjala najinih dolgih pogovorov in
poletnih večerov ko sva zrla v nebo in štela utrinke.
Kmalu bodo izginili spomini, ki me vežejo nanj.
V Velenju ni več veliko redarjev, saj je "skejterje" pregnala že
jesen. Ob sprehodih ni več nevarnosti, da bi se spotaknil ob pasji
kakec, saj imamo koše. V očeh ti ostanejo obrisi modrih črt na
parkiriščih.
Vse se spremeni.
Tolažba je edino to, da je vse, kar se zgodi, le usoda, od katere
nikoli ne moreš pričakovati, kaj bo prinesla s seboj. |
|
